Venezuela ni pravi socializem. Oziroma ni pravi socializem, odkar je propadla. Prej je bila pravi socializem. Skriti brexiteer Jeremy Corbyn je leta 2013 navdušeno tvital, da je Comandate Chavez naredil ogromno za Venezuelo in svet. Pokazal je, da so tudi revni pomembni in da se bogastvo lahko deli. Joseph Stiglitz, Nobelov nagrajenec za ekonomijo, je med obiskom Caracasa leta 2007 povedal, da je Chavezu uspelo pripeljati zdravje in šolstvo v revne predele mesta in poudaril, da ni pomembna le rast, ampak pravična redistribucija premoženja med vse državljane. Avtor psevdo-dokumentarnih aktivističnih propagandnih filmov Michael Moore je tvitnil: Chavez je razglasil, da nafta pripada ljudstvu – z nacionalizacijo naftnih družb je poskrbel za 75-odstotno znižanje revščine v državi in vsem državljanom podaril brezplačno šolstvo ter brezplačno zdravstvo. Levičarski The Guardian mu je pel hvalospeve, da njegova ponovna izvolitev leta 2012 pomeni zmago trajne karizme in političnega mojstrstva. Ljubljenec slovenskih butlsocialistov profesor Noam Chomsky je zapisal, da je Chavez poskrbel za zgodovinsko liberalizacijo Latinske Amerike in uničil bogate oligarhe.
Zdaj, ko so prebivalci Venezuele pred dilemo, ali bi raje za teden dni mesa zaklali hišnega nemškega ovčarja ali pet mačk, sta se vsaj v Sloveniji oblikovala dva levičarska klana. Prvi lunatični, ki pravi, da je težava Venezuele še premalo socializma in preveč kapitalizma ter zmeraj-prisotna imperialistična ameriška grožnja, ki želi na oblast pretihotapiti “skrajnega desničarja” Juana Guida. In drugi, bolj mainstream levičarski, kot na zahodu, ki trdi, Venezuela ni nikoli bila pravi socializem. Kot ob vsakem propadlem socialističnem eksperimentu. Pa res ni bila? In če ne, zakaj ne, in kako so recimo slovenski Socialni demokrati ali stranka Levica drugačni od Združene socialistične stranke Venezuele (Partido Socialista Unido de Venezuela -PSUV)?
Poglejmo:
- Neenakost
Hugo Chavez je prišel na oblast leta 1998, potem ko je vodil kampanjo, ki je temeljila na javnem ogorčenju nad neenakostjo v venezuelski družbi. Chavez je obljubljal pravičnejšo porazdelitev premoženja. Bil je prvi politik v Venezueli, ki je uspel neenakost prodati kot problem, ki se ga da rešiti z vladnimi intervencijami. A leta 1998 je bila neenakost Venezuele najmanjša v regiji. Vse sosednje države so se spopadale z veliko večjo neenakostjo med prebivalstvom. Največja je bila v sosednjih državah (Braziliji in Kolumbiji), veliko večja kot v Venezueli je bila tudi v Čilu. Chavez je zajahal konja razočaranih poražencev globalizacije, ki so se z nostalgijo spominjali časov izobilja v sedemdesetih, ko je bila Venezuela z izvozom nafte bogatejša kot Španija, Portugalska ali Izrael ter le nekaj odstotkov za razvitimi zahodnoevropskimi demokracijami (Velika Britanija, Nemčija, Nizozemska). Po naftni krizi nič več ni bilo tako, kot je bilo. Kot parazit se je prisesal v zavest razočaranih ljudi, ki niso bili revni, hkrati pa ne več tako zelo premožni, kot so bili le dve desetletji nazaj. Boj z neenakostjo, na kateri je v veliki meri temeljila vsa kampanja, je bil politično orodje, ki ga je pripeljalo na oblast. Ponujal je hitre rešitve: za neenakost, ki se je pripetila venezuelskemu ljudstvu, nista bili več krivi industrijska nefleksibilnost in kronična odvisnost od nafte, ampak ameriško-evropski neokolonialni neoliberalizem. Obljubil je, da bo počistil z izkoriščevalskimi ameriškimi korporacijami, ko pride na oblast.
Ko so se Socialni demokrati lani podali na volitve, je bila prva točka njihovega političnega programa naslednja: Boj z neenakostjo: “Socialni demokrati namreč mislijo, da je družbena neenakost največje zlo, tako za posameznika kot za družbo.” To mantro so potem neutrudno ponavljali skozi kampanjo, obljubljali umetne državno-intervencijske poti za zmanjšanje neenakosti, tudi s pomočjo zajezitve oz. kontrole zahodnega neoliberalizma. Podobno taktiko so imeli na lokalnih volitvah s sloganom »Mesto enakih možnosti« in vsaj v mojem kraju je njihova taktika temeljila na napadanju fantomskih problemov neenakosti, ki ne obstajajo, in ponujanju instant rešitev. Tudi Levica je uporabila isto preverjeno taktiko: “Blaginja za vse, ne le za peščico, so obljubljali na predčasnih volitvah.” Kot so povedali v preambuli svojega programa: “Trenutna razvojna politika je za našo deželo in prihodnost vsaj dvojno slaba: v vladajočih razmerjih neenakosti ne samo, da imajo v času gospodarske rasti maloštevilni najbogatejši največje koristi, temveč bo v času nove krize potegnila najkrajšo večina z nižjimi dohodki.” Sistem, v katerem živimo, vidijo kot brezglav, netrajnosten, socialno nepošten in podrejen željam tujih delodajalcev, korporacij in vlagateljev. A pozor. Slovenski socialisti, podobno kot Chavez, problematizirajo neenakost, čeprav je stopnja neenakosti v Sloveniji (merjena z Ginijevim koeficientom) najnižja med vsemi razvitimi državami na svetu – celo za Skandinavijo. To je priznal celo ekonomist Tine Stanovnik na zadnjem srečanju Foruma 21, ko je stanje družbene enakosti imenoval “naravnost idilično” in zraven navedel še stavek, ki bi si ga morali Socialni demokrati in Levica tetovirati na zadnjice ali vsaj sprintati na železen okvir in pribiti na stene svojih poslovnih prostorov: “Meni je nekako zelo žal, ampak če se dobrih dvajset let ni nič dogajalo in sami vidite to neverjetno senzibiliteto, že skoraj bi rekel bolezensko občutljivost na neenakost in seveda strahotno potenciranje tega problema, ki dejansko ne obstaja, tudi če hočete problem dohodkovne revščine, ker sicer se govori o stotisočih in tako naprej. Tisti, ki tako pišejo, nimajo blage veze, ker ne razumejo, kaj to pomeni.”
- Nacionaliziraj me nežno
Glavni dejavniki implozije nekoč najbogatejše države v Latinski Ameriki niso stvar zahodno-kapitalitične zarote, kot bi vas v slogu RT in Sputnika rada prepričala levičarka Kaja Sajovic na portalu RTV Slovenija. Chavez je leta 2001 začel prej nepredstavljivo agrarno reformo. Razdrl je velike komercialne kmetije, razlastninil prejšnje lastnike (fizične osebe in korporacije), nacionaliziral celoten izplen in ga združil v delavske kooperative, ki so jih vodili nekompetentni aparatčiki, zvesti njegovemu režimu. Podobno je naredil z vodovodnimi, elektro in telekomunikacijskimi podjetji. Kooperative s tujimi naftnimi podjetji je brez odškodnin razpustil in s svojim režimom prevzel kontrolo. Seveda zopet s politično nastavljenimi ignoramusi, ki niso imeli nobenih izkušenj na področju, ki so ga so vodili. Ena prvih kadrovskih žrtev je bil direktor PDVSA (takrat še kooperative s tujimi korporacijami) Luis Giusti, ki je žel mednarodne pohvale potem, ko je od leta 1994 do 1998 povsem moderniziral nacionalne naftne vrtine in močno dvignil produktivnost. Chavez ga je videl kot rivala, zato ga je po hitrem postopku odstranil, na čelo na novo nacionaliziranega naftnega podjetja pa postavil svoje politične pajace. Sledile so vse predvidljive posledice – v državi, ki je prej slovela po stabilni infrastrukturi (še iz zlatih časov v sedemdesetih), je postalo normalno, da večkrat na dan zmanjka elektrike, kronično je začelo primanjkovati vode. Nacionalizirane tovarne železa in lesa so zaradi neučinkovitosti v štirih letih po nacionalizaciji prepolovile kapacitete. Venezuela je postala država z najpočasnejšim internetom na svetu. Razpoke v gospodarstvu in družbi nasploh so se začele kazati že kaj kmalu po socialističnih reformah, a so se izgube dolgo časa pokrivale s poceni kitajskimi krediti in rekordnimi cenami nafte, s katerimi si je Chavez kupoval ne le socialistično utopijo, ampak tudi naklonjenost ključnih zaveznikov v Latinski Ameriki, ki jim je prodajal poceni nafto. Nafta je tekla, a nikoli več tako učinkovito kot pred nacionalizacijo. Še več – skupina Chavezu zvestih birokratov je koruptivno preprodajala nafto in si z razliko med uradno državno valuto in ceno nafte na črnem trgu ustvarjala bajno bogastvo. Iz nič je nastala skupina naftnih oligarhov, zelo podobnih Putinovim, ki so skupaj osebno posesali velik del mednarodne vrednosti vse načrpane nafte, medtem ko je za socialne drobtinice ostala manj kot desetina. Seveda tisti blizu Comandateju niso ostali praznih rok. Pozneje se je preko žvižgačev izvedelo, da ima Alejandro Andrade, bivši minister za finance v Chavezovi vladi, pri HSBC v Švici odprt račun z 11.2 milijarde ameriških dolarjev (za primerjavo: to je 15 odstotkov slovenskega BDP). Chavezova hči Gabriela Chavez je leta 2015 iz banke dvignila 3,5 milijona dolarjev gotovine, raziskovalni novinarji pa so razkrili, da ima na računu še 4,2 milijarde.
Kaj pa doma? Nič ni bolj razkrilo bede slovenskega na novo vnetega smisla za nacionalni interes kot zadnja oddaja Tarča, kjer se je nacionalni televizijo zazdelo dobro, da se začnejo politiki zopet pogovarjati, ali bi bilo dobro odkupiti verigo zgubaških trgovin Mercator, ki smo se je le nekaj let nazaj komaj znebili. Nacionalnih trgovin ni bilo niti v času Chaveza (komaj Maduro je napovedal totalno vojno zasebnemu gospodarstvu, katerega je krivil za pomanjkanje na trgovskih policah, in povsem nacionaliziral trgovsko skupino Dia a Dia). V oddaji smo slišali zanimive domislice s strani nadkoalicijskega koordinatorja Levice, ki je vztrajal, da je treba zgubaškega trgovca odkupiti nazaj za državni denar, saj je nanj vezanih preveč dobaviteljskih služb, da bi mu dopustili propasti. S tem, ko je priznal, da noben tuj investitor ne bo zagrizel v to grenko jabolko, ne da bi rezal dobavitelje, je priznal zelo subtilno resničnost slovenskega socializma: slovenski socialisti si želijo, da od državnih gospodarskih družb odvisni dobavitelji dobivajo nekakšno psevdo-socialno pomoč iz davkoplačevalskega denarja, saj drugače takšnih zgubaških služb pač ne bi bilo. To pa je paradigma, ki je že povsem na Chavezovem dvorišču. Večina nacionalizacij je bila izpeljana z izgovorom “ohranjanja delovnih mest” in “optimizacije proizvodnje”. Ravno iz strani Levice in podmladka Socialnih demokratov smo slišali ideje o delavskih kooperativah, v katere bi se preoblikovali propadajoči trgovci, kot sta Tuš in Mercator. Seveda ob izdatnem sponzorstvu davkoplačevalskega denarja. Na moč podobna struktura katastrofalnim kooperativam, ki so venezuelsko kmetijstvo pripeljale na kolena. Borut Mekina je v Mladini modroval, da nas mora skrbeti, kam gredo dobički “tujih” trgovcev, saj bi lahko zavedni Slovenci kupovali v delavskih kooperativah in “pravičnih” trgovinah po kopitu socialnega podjetništva – eno tako smo imeli v mojem kraju, pa je potem, ko je posifonirala javna sredstva, žalostno propadla.
Pa pustimo trgovine. Znotraj EU je Slovenija država z največjim deležem gospodarskih družb v večinski lasti države. Delež družb z več kot 50-odstotnim državnim lastništvom je po knjigovodski vrednosti v deležu BDP daleč najvišji, z upoštevanjem tudi družb z državnim deležem od 10 do 50 odstotkov pa drugi najvišji. Država si lasti naftne trgovce, farmacevtska podjetja, zavarovalnice, banke, pristanišče, toplice, hotele, telekomunikacijska podjetja … Če primerjamo našo državno udeležbo v gospodarstvu s tisto drugih držav OECD, nam hitro postane jasno, da smo še zmeraj na nevarni meji planskega gospodarstva in smo pravzaprav še na slabšem, kot je bila Venezuela leta 1998, ko je Chavez prevzel oblast. Mi smo že tam, ko je leta 2001 začel socialistično reformo. Tisti AUKN mimostrel, ko so SD-jevi birokrati gospodarskim družbam v državni lasti leta 2011 ukazali, da kupijo ničvredne delnice NKBM, in tako izgubili 47,5 milijona evrov davkoplačevalskega denarja, je naš redistribucijski modus operandi, ne pa napaka.
Kako se na očitno sistemsko korupcijo in kronično nesposobnost upravljalcev državnega gospodarstva odzivajo socialisti? Jih skrbi venezuelski scenarij? Jih je strah državno-lastniške letargije in vedno znova potrjenih sumov korupcije, ki jih takšno lastništvo prinaša? Kot smo videli zgoraj – Levice ne. Oni bi še kar čavistično nakupovali z davkoplačevalskim denarjem. Le njihovi poslanci so dovolj drzni, da si kar javno upajo napovedovati re-nacionalizacijo. Njihov program je jasen. Ustavitev privatizacije in zagotovitev javnega lastništva v ključnih panogah. Comandate ploska. Kaj pa Socialni demokrati? Hudo obžalujejo prodajo NLB. Zahtevajo, da se preučita obstoječa strategija in klasifikacija naložb, ki so na spisku za prodajo, predvsem Telekoma. Skozi svoj program vestno poudarjajo nevarnosti privatizacije javnih storitev. V strahu pred privatizacijo “javnega” šolstva so pripravljeni (skupaj s celotno koalicijo) kršiti ustavo. Svarijo pred “divjo privatizacijo” javnega šolstva. Skupaj s prejšnjo koalicijo so sodelovali pri brutalnem posilstvu prava (voda v ustavo), s katerim so za vse večne čase zagotovili javne fevde neučinkovitim mestnim dobaviteljem pitne vode (Comandante zopet ploska). Sami so ustvarili družbo Slovenski državni gozdovi (SiDG), s katero neposredno politično upravljajo s slovenskimi gozdovi, v slogu sovjetskih kolhozov, in tja naselili svoje aparatčike. Od takrat, ko so prevzeli celotno industrijsko panogo. se vsako leto pojavljajo sumi o korupciji, nepotizmu, neučinkovitem upravljanju, zapravljanju priložnosti v lesno-predelovalnih industriji. Kako čavistično …
- Mediji po socialistično
Ena stvar, ki si jo delijo nacionalni in internacionalni socialisti po vsem svetu, je želja po popolnem obvladovanju medijev. Potem ko je Chavez leta 2002 skoraj izgubil oblast po spodletelem puču, ni hotel ničesar več prepustiti naključju. Sprejel je zakon o socialni odgovornosti televizijskih in radijskih medijev, ki mu je dal carte blanche pri cenzuri režimu sovražnih medijev (po dikciji zakona: “nepravičnih medijev”). Po desetih letih čistk, odpuščanj, tudi umorov je medijska krajina taka, da se lahko Chavezovemu brkatemu nasledniku kar smeji. Državna televizija ne poroča o protestih sestradanih množic, če pa že, pa govori o nogometnih huliganih ali ameriških plačancih, ki so zavzeli ulice, da bi ogrozili dosežke delavske revolucije. Zasebne televizijske hiše so eksistenčno povsem odvisne od režima in se pridružujejo simfoniji laži. Disidentske radijske postaje, ki oddajajo iz barak v džungli, poišče vojska in kaj hitro jih ni več v etru. V Venezueli se zavedajo, kot je dejal Milan Kučan na Ilovi Gori, da “sovražni govor ogroža mir”.
Pa naši socialisti? Večinski mediji v lasti levici prijaznih oligarhov ali države se ukvarjajo skoraj izključno z opozicijo, kot da leva politična opcija s kratkimi premori ne bi vladala že vse od osamosvojitve. Vsakokratnega nastavljenca tranzicijske levice obredno povzdignejo skoraj na raven polbožanstva, vsaj dokler je uporaben. Lastnoročno so ustvarili radikalno Levico, ne le z robustno promocijo njihovih glavnih političnih obrazov, ampak tudi s skrbno premišljeno razrednobojno propagando. Medijska homogenost je zaradi kapitalsko-političnih interesnih skupin skoraj popolna, kar se je najbolje videlo v aktualni aferi sado-Prašiček, ko so jo mediji več dni ignorirali, potem ko se je že preveč razvnela, pa so jo vsi po vrsti na isti dan razkrili. Poskusi zatiranja ideološko nekompatibilne manjšine medijskega prostora so postali brezsramno neposredni. Že leta 2016 je prejšnja leva vlada predlagala zakonodajo, ki bi omogočila preganjanje sovražnega govora na svetovnem spletu, v vseh medijih in celo reklamnih brošurah. Od poziva slovenskega Comandanteja na Ilovi Gori pa Venezuela ni daleč. Začelo se je sistematsko čiščenje medijske pokrajine. Premier, ki bojda uradno ni socialist, je državnim družbam med vrsticami namignil, da mogoče ne bi bilo pametno oglaševati v nerežimskih medijih, saj ti objavljajo “sovražni govor”. Socialni demokrati skupaj s koalicijskimi partnerji skoraj povsem nadzorujejo nacionalno televizijo in imajo skozi programski svet pravico odstaviti režimsko neposlušne urednike. Levica celotno desno politično, intelektualno in medijsko telo argumentum ad hitlerum označuje za fašistično. Podmladek Socialnih demokratov bi ustanovil internetno policijo, ki bi ovajala prestopnike na internetu, ki so skrenili s partijske linije. Izkazalo se je, da Fakulteta za družbene vede, s politiko tesno povezana izobraževalna institucija in tudi sicer valilnica novih radikalno-levih kadrov, že leta vohuni za spletnimi uporabniki in jih prijavlja ameriškim multikorporacijam, da jih te potem suspendirajo ali trajno blokirajo iz svojega omrežja.
Ko bo prišel naš Maduro in kastriral parlament, bo že prepozno
To so le trije primeri vzporednic. Podobne bi lahko našel tudi med socialisti na Kubi in v Sloveniji. Pa Nikaragvi in Venezueli. V Laosu in Sloveniji. V Kambodži in Venezueli. Osnovne ideje kolektivizma, socialistične uravnilovke, orwellovske države, represije svobodne misli so v socializmu univerzalne. V bolivarski utopiji programa PSUV boste našli tudi participacijo delavcev pri dobičku, ki so jo – ob zavijanju podjetnikov in ekonomistov z očmi – kot obliko pravičnega korporativnega upravljanja prodajali v SD in Levici na zadnjih volitvah. Pa participativno demokracijo na lokalni ravni, nad katero se je ob izletu v Venezuelo navduševal mladi politkomisar Grega Ciglar. Pa državno zagotovljeno, univerzalno dostopno vodo in električno energijo. Težave so le v detajlih in izvedbi. Ko je državno kontroliran trg tako obubožan, da ni več česa deliti. Ko se v lokalne izvršilne svete zažrejo nevarni, režimu prijazni mafijci, ki potem skupnost uporabljajo za svoj državno požegnan reket. Pa ko vsak dan večkrat zmanjka vode in elektrike zaradi neučinkovitih podjetij, ki jih vodijo sorodniki režimskih pomembnežev namesto strokovnjakov.
Veste, tudi Hugo Chavez ni začel kot diktator. Najprej je bil le legitimno izvoljen skrajno levi predsednik s programom nekje na ravni slovenskih Socialnih demokratov. Njegovi načrti na začetku so bili manj ambiciozni, kot je bila slovenska post-tranzicijska resničnost (državnega lastništva hotelov in trgovin ni bilo v planu). Za Castrov režim na Kubi je dejal, da je diktatorski in da si on ne želi vladati na podoben način. Rekel je, da je demokrat. Da ne bo nikoli politično škodoval republiki. Njegovi prvi koraki so bili celo konservativni. Še starega finančnega ministra iz prejšnje vlade je obdržal. Razmišljal je o privatizaciji državnega telekomunikacijskega podjetja. A ni dolgo trajalo. Že po letu dni je z referendumom spremenil ustavo in predsedniški funkciji dal več pooblastil, hkrati pa omogočil, da vlada dva mandata. Le tri leta je trajalo do prvih nacionalizacij in “bolivarske revolucije”. Le pet let do popolne pokoritve medijev. Enajst do referenduma, ki mu je omogočil dosmrtno vladanje. Sedemnajst let, da je njegov naslednik nevtraliziral parlament, politiziral vrhovno sodišče in zavladal kot de facto diktator. Dve desetletji do neizogibnega bankrota. Populistični socializem je kot kepa, ki se vali po strmini smučišča. Če je ne ustavi kakšno drevo na poti, bo zgrmela v dolino in povzročila neznansko škodo. Začne se kot nenevarna gmota kotalečega snega. Konča kot plaz, ki ruši vse pred sabo.
Danes živimo v času, ko slovenska kepa dobiva zalet. Če je ne ustavimo še to desetletje, potem naslednjih 10 let nikakor ne bomo mogli ustaviti plazu. Ne smemo se zanašati na Evropsko unijo kot varovalo pred popolnim razmahom socializma. Socialisti so že prevečkrat v zgodovini dokazali, da ne potrebujejo supranacionalnih povezav, ko v deželi, v kateri vladajo, dosežejo dovolj prepričljivo suverenost. Boj se bo bil na domačih tleh, kot se je leta 1941 med moskovskimi anti-imperialisti in od zaveznikov zapuščenimi anti-komunisti. Če je leto 1998 za venezuelsko katastrofo leto 0, leto 2019 pa leto 21 – datum popolne destrukcije civilne družbe, potem smo mi nekje v letu 6 (2004, ko je Chavez v vsa državna in paradržavna podjetja že namestil svoje nesposobne politične lutke in sorodnike, hkrati pa si povsem pokoril medije). Če je danes slovensko leto 6, potem ne čakajmo do leta 21. Čas je, da se zavedamo, da so Združena socialistična stranka Venezuele, Socialni demokrati Slovenije in stranka Levica enojajčni dvojčki, ki so odrasli v vsak svojem okolju, a si delijo iste gene. Ko bo prišel naš Maduro in kastriral parlament, bo že prepozno.
Mitja Iršič