Življenje z medijsko slepoto

Jože Biščak. foto: Demokracija.si

Intervjuja s Katie Hopkins in Zoltánom Szalaiem sta marsikateremu levosučnemu dvignila obrvi, tudi nekaj vznemirjenja sta povzročila na družbenih omrežjih. Ona je znana bojevnica za svobodo govora, on je urednik madžarskega tednika Mandiner. Njo medijski mainstream označuje za islamofobko, rasistko, ksenofobko in ne vem še kaj, njega za medijski podaljšek madžarske vlade, ker je konservativna revija naklonjena politiki Viktorja Orbána, zato je brez kančka dvoma avtomatično slab.

Vse skupaj je zelo čudno. V dneh okoli mednarodnega dneva svobode medijev, ki temelji na svobodi govora, bi primernejšo osebo, kot je Hopkinsova, za pogovor težko našli. Angležinjo, ki je globalno prepoznavna, so zaradi njenih stališč, ki niso bila v skladu s prevladujočo doktrino, povsod odslovili. Celo več.  Zaradi kolumne je bila aretirana, država je finančno podprla gledališko predstavo z naslovom Uboj Katie Hopkins. Skratka, ima vse potrebno, da bi prejela mednarodno nagrado medija Deutsche Welle, ki jo podeljuje zaradi različnih mnenj novinarjem, ki jih preganja in zatira oblast. Pri Szalaiu pa smo lahko iz prve roke slišali drugo plat o vzhodni sosedi. Politični korektneži namreč prodajajo zgodbo, da tako hudo, kot je zdaj, ko je na oblasti konservativna stranka Fidesz, še ni bilo. Da na Madžarskem ni več demokracije, da država drvi v diktaturo (če ni že kar tam), da je Viktor Orbán hudič v človeški podobi; vse zato, ker zavrača ideologijo več spolov, ilegalne migracije, islam in vmešavanje Bruslja v suverene nacionalne države.

Če izhajamo s stališča, da svoboda govora in demokracija pomenita (tudi to), da o različnih stvareh obstajajo različni pogledi, ki se v odprtem dialogu med seboj soočajo, mestoma se krešejo celo na bolj grob način, ter da je ravno pluralizem o vseh stvareh brez strahu, da bi te oblast preganjala, pogoj za svobodno družbo, potem sta bila objavljena intervjuja prispevek k odprtosti in družbeni odgovornosti. Ampak saj veste, hudič je v podrobnostih. Z družbeno odgovornostjo je namreč »hec«. Danes to pomeni, da se ukloniš prevladujoči ideologiji politične korektnosti.

Bom poskusil razložiti s poenostavljenim karikiranim primerom in na način, da bodo razumeli tudi tisti, ki kot skalpirani indijanci divjajo po medijskem prostoru. Vzemimo primer debate ali Mirovni inštitut, v imenu katerega je zelo glasen ustanovitelj Darko Štrajn, zasluži 100 ali 150 tisoč evrov davkoplačevalskega denarja. Denar bo inštitut v vsakem primeru dobil, o tem ne more biti dvoma, stvar debate je koliko. Ta debata se prikaže kot različnost, kot pluralizem mnenj. A brž ko se pojavi pomislek, zakaj neki bi Mirovni inštitut sploh dobil kak cent neto davkoplačevalcev, se vsaka razprava konča. Taka debata ni samo nezaželena, ampak tudi prepovedana, je tako imenovani sovražni govor, zloraba pravice do svobode govora.

Mirovni inštitut. foto: Arhiv Nova24TV.

Dvom o tem, da si Mirovni inštitut sploh zasluži denar države, je takoj podoben dvomu ali zanikanju holokavsta, vsaka razprava o tem je označena za fašistično, je nacistična propaganda, kajti niti srnice z Rožnika ne bodo mogle poleči svojih mladičev, če Štrajn ne dobi denarja. Zato take »nazadnjaške« ideje, ne samo da ne najdejo, ne smejo najti poti v medije. Podobno je s Hopkinsovo in Szalaiem, saj naj bi bila objava intervjujev družbeno neodgovorno dejanje. Dati besedo, ki ni v skladu s prevladujočo politično korektno doktrino, je zločin, mar ne?

Hopkinsova ni nikoli dobila mednarodne nagrade Deutsche Welle, Blaž Zgaga jo je letos. Ker naj bi bil »deležen nadlegovanja vlade in anonimnih groženj s smrtjo«. Ampak razlika med Hopkinsovo in Zgago se meri v galaksijah. Angležinja je bila zaradi izrečenih stališč aretirana, oblast (ob aplavzu Guardiana) je odkrito namigovala na njen uboj. In Zgaga? Nič od tega. Mirno, brez skrbi lahko frči naokoli in piše, kar želi. Medijska slepota je tostran Alp res neizmerna.

Jože Biščak