fbpx

Znanje je moč: Kako zraste kritični um

Iz svoje učiteljske kariere se najraje spominjam 8. c razreda, ki sem mu bila razredničarka. Temu razredu je dajalo ton predvsem to, da so bili vsi otroci naporni. Eni so bili hiperaktivni, drugi razrvani, tretji zgolj razposajeni in četrti potrti in zmedeni zaradi vseh teh, vsi skupaj pa pametni in zahtevni. Naporni otroci potrebujejo veliko pozornosti in časa, zato človeku zlezejo pod kožo veliko bolj kot tisti drugi, pridni in bolj neopazni. Jeziš se nanje, obupuješ, nato se ukvarjaš z njimi in potem jih brezpogojno vzljubiš. Skoraj ni bilo tedna, da mi niso pripravili kakšnega presenečenja. Včasih nisem vedela, ali jaz vzgajam njih ali oni mene. Resnica je ta, da smo vzgajali eden drugega. Vsekakor so me vzgojili v upornega in vztrajnega človeka, ki vztraja, dokler je treba. Njihovo energijo sem jim neusmiljeno vrnila. Tako, da sem jih vzgojila v  kritične ljudi, ki razmišljajo s svojo glavo in se zavedajo, da niso sami na svetu ter za to nosijo del odgovornosti vse družbe.

Tiste čase si na vogalu pred šolo v sredo zjutraj lahko kupil Mladino. Mladino, ki je takrat predstavljala edino alternativo železni totalitaristični pisariji, ki so jo (in jo še) imenujejo Delo. Mladina mi je predstavljala rešilno bilko, otok razuma in razsodnosti ob Delovih novicah, ki so iz ljudi delale bedake. Samo bedak je lahko sprejel dejstvo, da se je od nikoder pojavila serija člankov, poročil in kolumn iz čistega niča – denimo o koroških Slovencih. Lepega jutra je postalo nekaj tam čez v Avstriji problem in se nato žvečilo v Delu in na radiu, nato pa, kakor je prišlo, tudi odšlo. Čez noč, nenadoma. Ali, recimo, Jaser Arafat. Brez zgodovine problema nas je gledal s prve strani Dela, na desni strani, s tisto svojo karirasto rjuho na glavi, dan za dnem, da so se ti zagnusile še kariraste serviete za brisanje posode. In potem, nekega dne, tišina. Jaser Arafat in njegovi “borci” niso bili več na agendi. Sčasoma sem dojela, da so te teme služile prekrivanju nekih drugih dogodkov, stanja v vrstah za bencin, kavo in banane, prepovedi zapuščanja države. Mladino sem kupila v kiosku, našla primeren članek in na razredni uri, šesti uri v sredo, izzvala moje učence z vprašanjem – kaj si pa vi mislite o tem? Zanimivo, hiperaktivni, inteligentni in naporni otroci ob koncu dneva so kljub utrujenosti sprejeli igro in včasih v debati na zavidljivo visoki ravni rekli bobu bob. Nepokvarjen in še ne opran um je znal razsoditi, da je bilo takratno stanje v Jugoslaviji, Sloveniji, karikatura življenja.

Z lastnima otrokoma je bilo še teže, saj kritičnih misli, ki smo jih gojili doma, nista imela priložnosti deliti v svoji šoli.  Trpela sta, ker sta bila drugačna, tudi zato, ker sta bila otroka ravnateljice, ki je imela čudno navado po šolskem radiu čestitati ob dnevu samostojnosti, kot delegatka v šišenski skupščini je dvignila roko za spremembo imena šole in  kip nosilca tega imena poslala v muzej. Dvomim, da Delo tudi danes ne bi razglasilo človeka, ki bi Zvonku Runku rekel morilec, po komunistično pa heroj, za kontrarevolucionarni element. V resnici pa je bil zgolj VOS-ovec, ki je streljal Slovence v hrbet.

Ljudje, ki sem jih vodila v večjem delu svoje kariere, so se najbrž veliko spraševali o moji naravi upornosti, toda vrnila sem jim z neprestanimi izzivi, ali je moč bolje poučevati in namesto papig vzgojiti mislece, ki bodo znali postavljati prioritete, ločevati laž od resnice, videti probleme neenakih možnosti v družbi,  se znali ceniti in se postaviti zase in najti priložnosti za ustvarjanje.

Danes je kritični um pomemben predvsem za presojo o tem, kako živimo, ali v resnici razpolagamo s svojim zasluženim denarjem ali si ga prisvajajo drugi. Jaz zase vem, da denarja, ki so mi ga ukradli v bančni luknji, zagotovo ne bom več videla, niti imela koristi od njega, čeprav sem vedno trdo delala zanj. V tem je razlika med menoj in Avstrijko moje starosti. Nedvomno bo slednja uživala lepšo starost, več potovala, si privoščila boljša zdravila, ko jih bo potrebovala,  in več zapustila svojim otrokom.

 Za vzgojo kritičnega uma pa niso potrebne zgolj floskule, temveč tudi nov način poučevanja, ki bo izrazito problemski in ki bo dal dovolj možnosti učitelju, da se posveti ključnim temam, ne pa da plava med tisočimi cilji in standardi. Potrebno je, da se ukročeni starši zbudijo tam, kjer je to potrebno, da se vprašajo, ali je to, da morajo oni odločati, katere delovne zvezke bodo otroci imeli v šoli, in koliko jih bodo stali zvezki, samo neumno ali tudi do obisti pokvarjeno – torej, starši, ki imajo več denarja, si bodo v JAVNI šoli lahko privoščili boljše delovne zvezke, starši, ki ga imajo manj, pa slabše. In to si je izmislil minister stranke Socialni demokrati, ki danes v krvavo rdeči barvi oznanja enake možnosti. 

Potrebno je tudi, da se visokošolski učitelji brez izjeme posvetijo svojim študentom, jim namenijo dovolj veliko število kontaktnih ur ter jim nudijo spodbudno študijsko okolje. Vse prevečkrat poslušam študente, ki se pritožujejo, da so njihovi profesorji nedosegljivi, da imajo preveč dela s svojimi (posebej plačanimi) projekti, da bi se posvetili njim, in da jim znajo ob tem še zabrusiti – a tega ne razumete? Bi bilo bolje, da bi se takšni profesorji zamislili nad svojim načinom razlage in dela s študenti, saj so se vendar vpisali na fakultete kompetentni dijaki, mar ne? Kako bodo sicer vzgajali kritične ume? Ali ni zlasti univerza  namenjena  razvoju  kritičnega mišljenja?

Nujno za vzgojo kritičnega duha je znanje. Mogoče bi način poučevanja matematike, kot ga pozna pedagogika Montessori, omogočil, da bi ljudje razumeli matematiko v šoli in življenju, da bi jo imeli raje in jo tudi uspešno uporabili. Prepozno je po toči zvoniti in se zavedati, da smo kot družba zamudili priložnost, da bi preprečili rop stoletja, ker se nismo zavedali, da bi s 5 milijardami evrov lahko 10 let omogočali zaposlitve danes 25.000 mladim nezaposlenim Slovencem, da bi s tem denarjem lahko zgradili bivalno okolje z enodružinskimi hišami za cel Maribor, ali da bi postavili vrsto avtomobilov vrednosti Kia Sportage, ki bi neprekinjeno segala od Ljubljane do Madrida, in da bi lahko zložili škatle s športnimi copati, ki stanejo 100 evrov, v 6.000 km visok stolp, torej v višini skoraj 700 Mount Everestov, ali še bolje, obuli bi v cenejše športne copate skoraj celo Azijo.

Težko je biti drugačen. In ne sprejeti trditve, da ni pomembno, kakšen pokvarjenec je nekdo, samo da je “nekaj naredil”. Vzemimo samo krute usode molčečih, prestrašenih obrtnikov, ki so bili oškodovani ali so bankrotirali v eksperimentu mesta duhov, Stožicah. Lahko se je v visokih petkah sprehajati okoli ljubljanskega magistrata, srebati mojito in vrteti jezik. Težje je, če si obrtnik, ki nima stalno zagotovljenega dela kot javni uslužbenec, in ti tvojega letnega dela sploh ne plačajo.

Težko je biti drugačen. Težko je imeti zmožnost videti, česar drugi (še) ne vidijo. Vendar pa se da naučiti, da si vselej, ko izrečeš neko trditev, izraziš prepričanje, postaviš dodatno trditev: “To je tako. Lahko pa je tudi drugače.” Preverimo, pozanimajmo se pri različnih ljudeh, poslušajmo različna mnenja. Radovednost ne stane mnogo, odsotnost radovednosti in kritičnosti pa najmanj 5 milijard. Toda to je le vrh ledene gore. Ena izmed prednosti digitalne družbe je, da se tega ne da več skriti. Družbena omrežja rešujejo tisto, kar je včasih reševala Mladina. Mladina, tako drugačna takrat in danes tako podobna  agitpropovskemu trobilu Delu iz osemdesetih let in drugim »vodilnim«  medijem. Ki pa vseeno niso mogli preprečiti prebuditve naroda. Tudi danes ne bodo preprečili prebuditve pameti opeharjenega ljudstva.

Mojca Škrinjar