Povojni komunistični režim v Sloveniji ni zgolj zamenjal oblasti. Tisočem družin je odvzel domove, podjetja in prihranke, mnoge lastnike pa pahnil v izgnanstvo, ječo ali smrt. Zaseg zasebnega premoženja ni bil naključje zgodovinskih pretresov, ampak orodje oblasti, s katerim je hotela uničiti gospodarsko neodvisnost posameznika in ga podrediti državi.
Ko je Slovenija leta 1991 sprejela zakon o denacionalizaciji, se je zavezala, da bo te krivice popravila. Zakon je slonel na jasnem načelu: da se s popravljanjem starih krivic ne sme delati novih. Trideset let pozneje je jasno, da je to načelo v mnogih primerih ostalo mrtva črka na papirju. Primer zgodbe Federica Pignatellija in stavbe na Wolfovi 1 nazorno kaže, kako je obljubljena poprava krivic postala nova krivica.
Hiša, ki jo poznajo vsi Ljubljančani
Poslopje na vogalu Wolfove ulice in Hribarjevega nabrežja, ki ga starejši Ljubljančani še danes kličejo “spodnja Nama”, je med letoma 1937 in 1938 dal zgraditi premožni veletrgovec Emerik Mayer. Veljalo je za simbol gospodarskega poleta predvojne Ljubljane. Konec vojne je za družino Mayer pomenil konec vsega. Emerika Mayerja, veletrgovca avstrijskega rodu, so partizanske enote zajele in usmrtile. Njegovo ženo in hčerki so izgnali v Avstrijo, družinsko premoženje pa zaplenili. V nekaj mesecih je nova oblast izbrisala tisto, kar je družina gradila desetletja. Tako je delovala revolucionarna pravičnost: brez sojenja in brez odškodnine.
Vrnjeno, a ne v celoti
Po osamosvojitvi se je stavba z denacionalizacijo vrnila dedičem. Med njimi je Emerikov vnuk, italijansko-ameriški poslovnež Federico Pignatelli, uspešen investicijski bankir ter ustanovitelj in lastnik uglednega medijskega in oglaševalskega studijskega kompleksa v New Yorku. A vrnitev nepremičnine na papirju še ni pomenila pravice.
Pignatelli trdi, da se je zgodba, ki se je začela kot poprava povojne krivice, sprevrgla v novo krivico, tokrat v okrilju demokratične države. V odprtem pismu in javnih nastopih navaja, da je odvetnica Tjaša Andrée Prosenc, ki je vrsto let zastopala njegovo družino v postopkih denacionalizacije in pri urejanju nepremičnine na Wolfovi 1, z goljufivimi dejanji zlorabila zaupanje družine. Po njegovih trditvah naj bi šlo za ponarejanje dokumentov in nezakonite spremembe v sodnih registrih v zvezi s pravnim zastopanjem njegovega podjetja Eurocapital Partners Estate, posledica pa naj bi bila odtujitev dela premoženja in dolgi sodni spori, s katerimi želi razveljaviti dejanja Tjaše Andrée Prosenc, ki naj bi na koncu sama postala prejemnica odtujenega premoženja. Trdi tudi, da so izkoristili njegovo mater Doris Mayer Pignatelli, ki jo je prav tako zastopala Prosenc, in sicer zaradi visoke starosti in bolezni ter jezikovnih ovir; to naj bi bilo izkoriščeno v njeno in družinsko škodo pri vračanju več nepremičnin, vključno z obsežnimi zemljišči in drugim premoženjem, ter z velikimi neodobrenimi denarnimi nakazili s skrbniškega računa njegove matere na neobdavčeni, oštevilčeni (anonimni) švicarski račun odvetnice Prosenc.
Poudariti je treba, da gre le za nekatere od očitkov Federica Pignatellija, ki večinoma še niso pravnomočno razsojeni. A prav vztrajnost, s katero se že tri desetletja bori za dokončno pravico, kaže na globljo težavo, da se v Sloveniji tudi upravičene zahteve vlečejo v nedogled.
“Ne zaupaj njihovemu pravnemu sistemu”
Pignatelli svojih izkušenj ne skriva. Prepričan je, da lastninske in pogodbene pravice vlagateljev v Sloveniji niso dovolj zaščitene in da se odločitve sodišč zavlačujejo tudi po več let. Kot pravi, mnogi poslovneži nočejo vlagati v Slovenijo, ker “ne verjamejo, da bi jih pravni sistem zaščitil”. Državo sicer opisuje kot čudovito, strateško izjemno umeščeno, polno nadarjenih ljudi in polno obljub za izjemno rast.
Še ostreje zveni anekdota, ki jo je večkrat ponovil. Ameriški predsednik Donald Trump naj bi mu že pred petnajstimi leti svetoval, naj v Sloveniji nikoli ne investira, ker ga tamkajšnji pravni sistem ne bo zaščitil. Ko sta se pred kratkim znova slišala, je Pignatelli, kot pravi, Trumpu priznal, da je imel prav. Za državo, ki si želi tujih naložb in ugleda pravne države, je to poražujoče sporočilo.
Vzorec, ne izjema
Zgodba Wolfova 1 ni osamljena. Denacionalizacijski upravičenci že leta opozarjajo, da je vračanje premoženja ostalo selektivno in pogojeno z interesi države, lokalnih skupnosti ter posameznih političnih in gospodarskih vplivnežev, ki so se skušali za vsako ceno dokopati do delov nekoč zaplenjenega zasebnega premoženja. Že na javni razpravi o nedokončani denacionalizaciji leta 2003 so razlaščenci soglasno ugotavljali, da je odnos države do njih neodgovoren in da so bile poznejše spremembe zakona sprejete predvsem zato, da bi se vračanje zavrlo. Kot so takrat opozorili, je zakon eni skupini ljudi krivice popravil, drugim pa jih povzročil na novo.
Postopki, ki se vlečejo že tri desetletja
Da ne gre za osamljene spodrsljaje, ampak za sistemsko težavo, opozarja tudi Varuh človekovih pravic. Zakon o denacionalizaciji je bil sprejet leta 1991, zahtevke pa je bilo mogoče vlagati do sredine devetdesetih let. Reševanje bi po prvotnih pričakovanjih moralo biti končano v približno desetih letih, a so ga zavlekle spremembe zakona in najbolj zapleteni primeri.
Statistika kaže dvojno sliko. Po podatkih iz sredine leta 2026 je bilo pravnomočno rešenih 99,8 odstotka vseh zadev, kar daje vtis skoraj zaključenega procesa. A prav preostali delež predstavljajo najtežji primeri, ki se vlečejo desetletja. Po podatkih, na katere opozarja Varuh človekovih pravic, je bilo v začetku leta 2024 nerešenih še 95 denacionalizacijskih zahtevkov, konec leta 2025 pa je na upravnih enotah ostajalo nezaključenih še 45 zadev. Varuh ob tem poudarja, da ne gre več zgolj za posamezne zapletene spise, ampak za sistemsko težavo države.
Tudi sodišča so že priznala, da so denacionalizacijski postopki trajali predolgo, nekateri celo nedopustno dolgo. Upravni organi na prvi stopnji dolgotrajnost pojasnjujejo s kadrovskimi težavami, ministrstva pa z velikim pripadom zadev. Za upravičence, ki po tridesetih letih še vedno čakajo, so takšna pojasnila slaba tolažba, saj vsak dan zavlačevanja pomeni podaljšanje krivice, ki se je začela pred desetletji.
Več kot ena stavba
Denacionalizacija ni bila le pravni postopek, ampak moralna zaveza mlade demokratične države, da se odreka logiki režima, ki je ljudem z golo silo jemal njihovo. Vsakič, ko se upravičena zahteva izgubi v zavlačevanju ali, kot trdi Pignatelli, v zlorabi zaupanja, država to zavezo izda.
Zgodba Federica Pignatellija je zato pomembna onkraj ene same stavbe v središču Ljubljane. Je preizkus, ali zna Slovenija dokončati tisto, kar si je zadala pred več kot tridesetimi leti: vrniti odvzeto, popraviti krivice in poskrbeti, da se v imenu popravljanja starih ne rodijo nove.
A. H.