Zgodb o komunističnem nasilju iz medvojnega in povojnega časa je toliko, da bi lahko o njih pisali leta in leta, pa ne bi prišli do konca. Srhljive pripovedi, osebne izpovedi in celo časopisje tistega časa, govorijo o okrutnosti in strahopetnosti “hrabrih” partizanskih borcev. Na današnji dan, leta 1942, se je prav tako odvila ena od okrutnih zgodb v kateri je življenje izgubil radoživ 10-letni otrok.
Ta tragična zgodba govori o mladem fantu Poldetu Petku, preprostemu fantu iz Škocjana pri Turjaku. Bil je šegav in dovtipen fant, ki je kljub svoji starosti (10 let) sam zase razstavljal suho robo na ljubljanskem velesejmu. Imel je tudi svoj paviljonček. Bil je tudi pogumen, saj se pred svojimi rablji ni skrival. Dejal je: “Jaz pa se ne bom skrival, saj nikomur nisem nič storil.”
Postal je žrtev sprevržene logike komunistov
Če prebiramo časopisje iz tistih časov lahko preberemo naslednje: “Lanskega novembra so komunisti pridrli v vas Škocjan pri Turjaku ter se zaleteli v Petkovo hišo. V hiši – bilo je zadnjega novembra – je bil oče in njegova sinova Lojze in Polde. Lojze je takoj začutil nevarnost ter se je skril v peč, kjer ga rablji niso našli. Polde pa je mirno dejal: ‘Jaz pa se ne bom skrival, saj nikomur nisem nič storil.’ Pa ni nič pomagalo. Zvezali so ga in ga z očetom odvlekli na Mokrc. Oče se je med potjo tako srečno prevalil po neki strmini navzdol, da se je lahko skril in nato ubežal. Sina Poldeta Petka pa so vlačili dolgo časa s seboj in ga mučili, nazadnje pa ubili. Umoriti ga je dal glasoviti rabelj Rebolj. Njegovega groba niso še našli, ker je na Mokrcu vse polno grobov, v katere so komunisti zagrebali svoje žrtve.”
Šlo je za preproste, kmečke, katoliške ljudi, ki so bili komunistom na poti samo zaradi svojih prepričanj in vere. Deset letni fant, ki ni bil ničesar kriv, je bil okrutno mučen in umorjen s strani komunističnih klavcev. Da bi partizanskim morilcem rekli živali, je žaljivo do živali. Tisti, ki so izvajali poboje, ki so morili ženske in otroke, niso nič drugega kot psihopati, ki jim je vojna dala priložnost, da pokažejo svojo pravo naravo. In te pošasti danes časti slovenska levica in si zanje izmišljuje izgovore. Zavržno do konca. Deset letnemu Poldetu, ki je pred seboj imel še celo življenje, pa nihče ne more povrniti časa, ki bi ga preživel na tem svetu.
Aleksander Rant