Nika Kovač bi spreminjala in nadzirala svet, dejansko pa ne kontrolira niti lastnega življenja. Pretvarja se, da je glasnica ljudstva, a le kot stara papiga ponavlja interese podpornega zaledja. Zaskrbljujoče je zlasti dejstvo, da je v (prikrito) politično igro vstopila kot odrasla oseba in ne kot Greta, ki je bila za propagando zlorabljena že kot otrok. Simptomatično in povedno je tudi dejstvo, da je že devetkrat opravljala izpit za avto in ga trikrat celo razbila, na avtocesti pa vozila 50 kilometrov na uro. Verjetno bi najprej sama potrebovala kakšno pomoč, preden lahko pomaga drugim.
Leva aktivistka Nika Kovač je tipičen primer nezdrave simbioze z medijskim establišmentom, ki dekletce potiska naprej, kot da gre za oraklja modrosti, čeravno je ideološko povsem nekonsistentna (še v času ruske agresije je bila med tistimi predstavniki “civilne družbe”, ki so politike posredno nagovarjali k izstopu iz Nata – promocija referenduma o članstvu v Natu). Gre za ruski politični interes? Povedno je tudi njeno predvolilno pajdašenje z rusofilom (tudi agentom?!) Dejanom Jefimom. Spomnimo še na nedavno izjavo pri TV voditelju Urošu Slaku – da želi “nagajati vsaki vladi”. Gre za laž. Dejstvo je, da se z vlado Roberta Goloba tako rekoč ne ukvarja. Do nedavnega je bila v tujini, ob napovedi referendumov pa sporočila: “Pakiram kovčke in prihajam nazaj v Slovenijo.”
Res je, kar je ob njeni razglasitvi za Slovenko leta zapisal Janez Janša – da “pri nas namesto tistih, ki se žrtvujejo za druge, za osebnost leta izbiramo tiste, ki najbolj nagajajo”. Njeno poslanstvo je v “nagajanju” enemu konkretnemu delu politike … V tej luči je razumljiva servilnost tranzicijskih medijev. Kovačeve ni nihče izvolil na demokratičnih volitvah. Ni nikakršna predstavnica ljudstva oziroma “glas ljudstva”, ampak malce zmedena punca tipa Greta Thunberg, ki jo vplivno ozadje forsira z namenom uveljavljanja svojih parcialnih interesov, saj jih prek uradne politike očitno ne zmore. Spomnimo, kdo je del neformalnega tranzicijskega aparata: nevladne organizacije (civilna družba), osrednji mediji, akademski krogi, sodstvo, tožilstvo, državna podjetja, sodobni umetniki itd.
S pomočjo Nike je mogoče vlagati zakone ter se hkrati pretvarjati, da gre za “voljo ljudstva”. Gre za razumevanje demokracije “po partizansko”. V zrelih demokracijah politika ni apriori slaba. Posameznikom se ni potrebno pretvarjati, da so apolitični “strokovnjaki” v politiki. Ni potrebe po ohranjanju prepričanja, da je cesar oblečen, če je pa vendar nag! In prav to počnejo parapolitiki iz Inštituta 8. marec & Co., ki se celo opredeljujejo do zunanjepolitičnih dogodkov, denimo volitev na Švedskem. Čas je, da se Inštitut registrira kot politična stranka in da ga ljudje izvolijo kot svojega zakonitega zastopnika. Posledično ne bo slepomišenja, kar levica počne že ves čas. Slišimo razne očitke o diktaturi, obenem pa ti isti posamezniki občudujejo diktatorje.
Je marioneta v rokah tistih, ki kreirajo javno mnenje
V resnici šteje zgolj politična barva despota. Ravno zato ni presenetljivo, da je Kovačeva v prvem krogu predsedniških volitev podprla Miho Kordiša, ki se javno bori “za delavsko ljudstvo” in “proti izkoriščanju”, po zadnjih razkritjih pa ravno to počne sam (izkoriščanje mladih naivnežev za zastonjsko ali slabo plačano delo na plantaži). Kovačeva je pojasnila, ga bo volila zato, ker je “konsistenten branik javnega zdravstva in šolstva”. Spomnimo, da je “javno zdravstvo” dragocena blagajna globoke države, “javno šolstvo” pa njen nepogrešljiv propagandni aparat. Kordiš pa deluje kot običajen sužnjelastnik. Je še en eklatanten dokaz zlaganosti socialističnega sistema. Starejše generacije še pomnijo t. i. “udarniško delo”, ki je pomenilo zastonj nadure v “skupno dobro”.
In ko ravno govorimo o konsistentnosti Kovačeve: spomnimo se njenega medlega odziva ob izbruhu afere Fotopub. Kam se je izgubil tisti famozni vzklik “samo ja pomeni ja”. V Slovenijo pa je nazadnje pohitela zaradi referenduma o javni RTVS. Obstaja “grožnja” konca “socialističnega samoupravljanja” v tej fosilni, zatohli ustanovi, ki jo plačujemo vsi. Po dosedanjem poročanju javne hiše pa je jasno, komu je bolj in komu malce manj naklonjena. Z novim vodstvom grozi postopen zaton medijske prvorazrednosti za tiste, ki so družbeno-politično stvarnost kreirali že v bivšem režimu, sedaj pa “štafetno palico dneva mladosti” predajajo podmladku (njen dedek je bil svinčenodobni medijski mogotec Božo Kovač). “Levi privatizerji” bi rekla Nina Krajnik.
Nika naj v red spravi sebe, nato pa ureja zunanji svet
Z zatonom tega razreda bi se zgodilo samo to, kar bi se moralo že davnega leta 1991. Čas je za končanje obdobja samoupravljanja samovšečnih delavskih kolektivov, ki ne premorejo kančka samokritičnosti in ki ljudem vsiljujejo neke lastne interese, davkoplačevalcev in njihovih potreb pa ne slišijo. Časi, ko je večina vozila “fičote” in Zastave 101, so mimo. Tisti, ki javni servis plačujemo, imamo pravico do širše izbire. Kovačeva pa ni le nekonsistentna, ampak tudi malce zmedena osebnost. Za začetek bi bilo bolje, da v red spravi samo sebe, začenši z nesojenim vozniškim izpitom, potem pa spreminja in ureja še zunanji svet.
Domen Mezeg