Volitve v Evropski parlament se nezadržno bližajo. Kot vsake volitve tudi te vsak tabor razglaša za prelomne, da bi aktivirali svojo politično bazo. Uporaba koncepta nuje, nič novega in že videno. Politična kampanja ni postregla z ničimer resnično novim. Ekstremni levičarji še kar naprej “fajtajo” za pravice, ki jih imamo že zadnjih 50 let, in jih podpirajo vodstva in večinsko članstvo vseh strank. Ali pa “fajtajo” za pravice ljudstev na drugi strani planeta, o katerih vemo bore malo in s katerimi nimamo tako rekoč nič skupnega.
Ponovno so potegnili na plano svoje zimzelene teme splava, drog, evtanazije in ostalih obskurnosti ter jih povzdignili v oblake in napihnili do onemoglosti samo zato, da bi ljudi prepričali, kako so konservativci nazadnjaški. Novost letos je Palestina in njeno priznanje. Država, ki nima ne mej ne ljudi ne legalne oblasti, ki ji je edini cilj izbris Izraela. Nekaj, kar je skupnega tudi njihovim somišljenikom v Sloveniji, izbris vseh, ki ne mislijo enako kot oni.
In tukaj pridemo do preprostega in jasnega razloga, zakaj na teh volitvah ne smemo nikakor podpreti niti Svobode niti SD niti Levice in še manj novonastale Resni.ce in Vesne, Stevanoviče in Prebiliče vseh sort. Podpora socialistom je podpora NEsvobodi, je podpora državni, plansko organizirani ekonomiji. Je podpora davkom in podpora neskončnim zakonom, uredbam, odločbam in pravilnikom, prikrojenim vsaki situaciji posebej. Je podpora absolutni kontroli politike nad življenjem ljudi, ne samo skozi zakonodajo, ampak tudi neposredno skozi lastništvo podjetji in s tem neposredno kontrolo nad delovnim okoljem in trgi. Namesto postavitev minimalnih in razumljivih pravil pomeni glas za socialiste “kriminalizacijo skozi nesvobodo, skozi poplavo hiperregulacije”. Nihče v takem sistemu ne more biti “čist”. Vsakemu se bo našla neka “nečednost”, s katero se bo lahko uničila njegova osebnost in se s tem odstranilo političnega konkurenta.
Demonstracija tega, kako to zgleda, ste si ta teden ponovno lahko ogledali iz prve vrste v gledališču političnega obračunavanja z opozicijo. Policija na sedežu Nove24TV en teden pred volitvami je sramota za demokratični sistem v Sloveniji. In pri tem ni važno, koliko naj bi Nova24TV bila trobilo SDS. Kajti to slednje je samo osebno mnenje. To, da se ljudem odvzema možnost govora (tudi če naj bi to bilo trobljenje) je izjemno nevaren precedens in meče dvome na poštenost demokratičnega procesa v državi.
Ali si resnično želimo takšne Evrope? Evrope, kjer bo politika lahko prišla po (kriminalizirala) kogarkoli, ki ji ne bo všeč? Ali si resnično želimo Evrope, kjer politika ne bo več samo zakonodajna veja oblasti, ampak tudi vse ostalo? Predvsem pa oblast, ki mikromenedžira vse, kar leze in gre, kot je to v Sloveniji. Za opomin – to ni sistem, za katerega so se borili očetje in ustvarjalci Zahoda. To ni način dela, ki je Zahod naredil to, kar je: gonilna sila razvoja, znanosti in človekovih pravic. Ustvarjalci Zahoda so imeli v mislih svet, v katerem lahko vsak brez omejitev počne to, kar želi, dokler ne poseže s tem v pravice drugega. In kako naj bi bila država neodvisni razsojevalec, če se z vso svojo močjo in s pravicami postavi v vlogo drugega? Točno to metodologijo, veliko-bratstva, levičarji (kolektivaši) uporabljajo, da ohranjajo svojo oblast.
Zato je treba podpirati stranke ekonomsko liberalnih nazorov (liberalne in ljudske stranke), kajti edino te stranke so se zavestno in samodejno odpovedale uporabi metode “kriminalizacije skozi neskončno regulacijo in državno lastništvo gospodarstva” zato, da ohranjajo svojo oblast. Pri tem pa nimajo drugih orodij kot besed in upanja, da bodo ljudje to dojeli in ponotranili to znanje, ne glede na to, kako težko je to narediti.
Post scriptum
Na slovenski politični sceni sta se pojavili dve novi stranki, Vesna (Prebilič) in Resni.ca (Stevanović). Vesna je več kot očitno zeleni derivat skrajnih socialističnih strank, kot so Svoboda, SD, Levica. Bolj nevaren kot benigna Vesna je desničarski derivat socialističnih strank Resni.ca s Stevanovićem. Stevanovića je sicer težje filozofsko “prijeti” in pojasniti, zakaj ne voliti za njega. Vendar je argument, zakaj tega ne narediti v svojem bistvu dokaj preprost. Klasične liberalne in konservativne stranke se zavzemajo za svobodo posameznika in tukaj se za njih politični cilji končajo. Svoboda (predvsem ekonomska) je za te stranke končni cilj. Kaj bodo posamezniki počeli s to svobodo, je njihova privatna domena, kajti tako liberalci kot konservativci so mnenja, da ima vsak posameznik pravico izživeti življenje na svoj način. Resni.ci in Stevanoviću primarni cilj dejansko ni izključno svoboda posameznika. Stevanoviću je primarni cilj suverenost naroda, karkoli naj bi to že bilo. V svojih nastopih je svobodo posameznika in suverenost naroda za namene všečnosti in pobiranja glasov izenačil. Vendar se vsakemu pozornemu poslušalcu njegovega izvajanja hitro izkristalizira, da bo svobodo posameznika ob prvi priliki zavrgel. In to z argumentom, da jo je treba žrtvovati za suverenost naroda. Iz njegovih nastopov je tako jasno, da njemu svoboda posameznika samo služi kot sredstvo (vozilo), da pride do suverenosti naroda. Tak pogled pa je dejansko neskladen s pogledi liberalcev in konservativcev, saj je koncept suverenosti naroda, ki naj bi bil nad svobodo posameznika, kolektivistični in zato socialistični koncept.
Vid Mlakar, Spletni časopis