Naši politični voditelji, pijani od oblasti, ne skoparijo z izjavami. Med njimi so take, o katerih bi morali temeljito razmisliti. Vzemimo za primer govor predsednice države Nataše Pirc Musar v Državnem zboru Republike Slovenije, ki je med drugim izjavila, da so migranti pri nas dobrodošli, zlasti tisti, ki prihajajo iz držav, ki niso članice EU.
Kazni za prekrške so drakonske! Naša feministična zunanja politika ob tem molči, kar jo postavlja ob bok teh tiranov. Morebitna solidarnost z iranskimi ženskami se mora umakniti sovraštvu do našega načina življenja, do naše civilizacije. Spomnimo se, kako so pri nas in marsikje po Evropi slavili zmago homeinijevske “revolucije” leta 1978 v prav tem Iranu. Da, nisem se zmotil – zmago teh mračnih sil so razglašali za revolucijo. Ta ideološki izraz sovraštva do samih sebe, reči je mogoče religiozni izraz sovraštva, je gotovo orodje samouničevanja Zahoda, o katerem je po prvi svetovni vojni pisal Oswald Spengler, a o tem podrobneje kdaj drugič.
Ker pa sem že pri Spenglerju, pri tem filozofu zgodovine, naj omenim, da pravoslavnega dela Evrope ni štel k evropski civilizaciji. Vzhodna Evropa kulturno korenini v Bizancu. Pravoslavja seveda nočem primerjati z islamom, vendar nam je tudi tuje.
Vrnimo se h govoru predsednice države. Na koga je še lahko mislila z migranti, ki prihajajo izven EU? No, tudi Srbija je zunaj EU in iz srbskih krajev, zlasti iz Republike Srbske, se v Slovenijo sedaj priseljuje veliko ljudi. Kot vemo, pa se Srbi nikoli ne prilagodijo slovenskemu okolju – tudi zato, ker pripadajo pravoslavni oz. bizantinski kulturi. Poleg tega je vsak Srb prepričan v svojo srbsko izvoljenost, v svoje posebno poslanstvo. Prepričani so, da so prav oni tisti, ki nam morajo vladati. In ker smo Slovenci še vedno taki, kot nas je spoznal Cankar, imamo v “samostojni” Sloveniji na čelu mnogih političnih in kulturnih institucij predstavnike tega naroda. Na odločilne položaje v naši samostojni državi postavljamo pripadnike naroda, ki je nasprotoval in ki po vsej notranji logiki še vedno nasprotuje slovenski samostojnosti.
Ob tem ne morem mimo dogodka v Evropskem parlamentu. Slovenski evroposlanec Vladimir Prebilič je poslance nagovoril v srbščini. Naši mediji ta dogodek opisujejo kot blamažo. Ta izraz je seveda veliko preblag. Kot pišejo mediji, je to vznejevoljilo predvsem hrvaške poslance. Kaj pa slovenski poslanci, kaj pa slovenska javnost? Kaj pa če stvar ni tako nedolžna? Kaj pa če nas navajajo na dejstvo, da je tudi srbski jezik lahko naše izrazno sredstvo? Saj Slovenci vse prenesemo. Danes se še kdo razburja, jutri se nam bo to zdelo že normalno, pojutrišnjem pa bomo slišali, da obstajajo v Ljubljani osnovne šole, kjer bo učni jezik srbski. Sledile bodo manjšinske pravice, uporaba srbščine v javnosti, srbska kultura, glasba v smislu “od Vardara pa do Triglava”, uvajanje srbske “turbofolk” mentalitete v Slovenijo.
Čas bi bil, da se resnično ločimo od vsega tega. V vseh pogledih – kulturnem, zgodovinskem, političnem in jezikovnem.
Borut Korun