OECD nas že desetletja opozarja, da je ogromna razlika med bruto in neto plačo (beri: visoka obdavčitev dela) ena od glavnih cokel slovenskega razvoja. Slovenska podjetja se v boju za preživetje želijo na tak ali drugačen način prilagoditi egalitarističnemu sistemu in delavcem ponujajo neobdavčen del plače skozi druge instrumente: npr. prek malic, potnih stroškov itd., a tudi te bo Golobova vlada po novem obdavčila. Janševa dohodninska reforma je želela stanje začasno sanirati (pred kasnejšo večjo reformo), zato je zvišala plače vsem Slovencem, a ne skozi vladne dekrete, kot to počne leva oblast z višanjem minimalne plače, ampak tako, da se je požrešni proračun odpovedal delu dohodka. Tudi to je Golobova vlada s 1. januarjem 2023 razveljavila ter plače še dodatno obremenila z bivšim dopolnilnim zdravstvenim zavarovanjem. Trpljenja pa s tem še ni konec – dodatna neprijetna presenečenja prinaša predlog pokojninske reforme, ki bo še dodatno obremenil plače.
Kot poroča Delo, je iz razkritih osnutkov razvidno, da ministrstvo za delo predlaga izenačitev prispevnih stopenj delodajalcev na 13 odstotkov, njihov izračun pa pokaže, da bi se obremenitev stroškov dela pri povprečni plači s tem povečala za 0,37 odstotne točke, skupaj z že sprejetim prispevkom za dolgotrajno oskrbo pa za 1,44 odstotne točke.
Predlog reforme naj bi vlada posredovala v postopek na začetku prihodnjega leta, še prej pa naj bi potekala usklajevanja s socialnimi partnerji. Kot pa smo do sedaj že ugotovili, je modus operandi Golobove vlade tak, da se naprej z deležniki pogovarja, potem pa na koncu sprejme to, kar je želela sprejeti, mnenj in pripomb socialnih partnerjev pa ne upošteva, saj jih zaradi robustnega glasovalnega valjarja v parlamentu (pa tudi trenutni oblasti servilnega ustavnega sodišča) ne potrebuje.
Višanje plač s poceni demagogijo
Predlog spremembe prispevkov za pokojninsko zavarovanje se igra z retoričnim trikom, ki ga pogosto uporablja stranka Levica, ko govori o “prispevni stopnji zaposlenih” in “prispevni stopnji delodajalcev”, pri tem pa – ob izdatni pomoči medijev – ustvarijo iluzijo, da gre del prispevkov za plače iz žepa delodajalca, del pa iz žepa delojemalca. Že Milton Friedman je povedal, da je to navadno računovodstvo in demagogija – v resnici gredo VSI prispevki iz stroškov delodajalca. Delodajalcu je povsem vseeno, kaj piše na predpostavki za plačo.
A skrajno leva vlada bo točno to demagogijo uporabila za višanje prispevke stopnje, saj trdi, da se bo prispevka stopnja zaposlenih ZNIŽALA za 2,5 odstotne točke, prispevna stopnja delodajalcev pa bi se ZVIŠALA za 4,15 odstotne točke. Obe prispevni stopnji bi tako znašali 13 odstotkov, skupna prispevka stopnja pa bi tako poskočila iz 24,35 odstotka bruto plače na TA26 odstotkov bruto plače. Se pravi, gre za elegantno nižanje plač in neto višanje prispevnih stopenj (ter s tem polnjenje proračuna), kjer bo oblast prek svojih servilnih medijev govorila, da je prispevno stopnjo (za delavce) znižala, čeprav se bo skupna stopnja v resnici zvišala.
Takšne demagoške finte so do zdaj bile rezervirane le za Levico in njej zveste medije, zdaj pa se jih poslužuje tudi ministrstvo za finance in vlada – kar je logično glede na to, da so levi radikalci del trenutne koalicije in jim zmanjkuje denarja za svoje socialistične projekte.
Nižje neto plače, višji stroški dela
Kaj to pomeni? Po izračunih bo povprečnega prejemnika bruto plače (2333 evrov) to stalo 15 evrov več dohodnine, skupaj s prispevkom delodajalca pa bi v proračun načrpal 38,5 evra več.
Nato nas bo leta 2026 doletela še dodatna bremenitev plač z uvedbo prispevka za dolgotrajno oskrbo, v znesku 2 odstotka bruto plače, od tega en odstotek vplača zaposleni – v resnici plača oba, saj se bo neto plača znižala, prav tako se bo zvišal strošek dela. Temu je treba dodati že prej omenjeni obvezni zdravstveni prispevek v vrednosti 35 evrov, ki ga je vlada priključila plači po ukinitvi dodatnega zdravstvenega zavarovanja. Centralno-planski ZZZS medtem že razmišlja, kako bi tega zvišal, rekoč, da je trenutni prispevek dolgoročno nevzdržen.
Napad na najbolj sposobne
A vlada pri tem še ni zaključila svojega boja za egalitarizem. Prav tako želi mejo 50-odstotne obdavčitve plače znižati iz 5760 evrov na 4540 evrov – spomnimo, v jedrnih državah EU je to dokaj običajna plača za predstavnika srednjega razreda, kaj šele za inženirja ali programerja, tam se plače začnejo pri šestih številkah in naprej.
Slovenska podjetja, ki tekmujejo na tujem trgu v visoko konkurenčnih panogah, kot so IT, mehatronika, izdelava kompleksnih izdelkov iz kompozitov, morajo za delavce (tako domače kot tuje) tekmovati s tujimi podjetji, ki lahko (tam kjer poznajo socialno kapico) delavcu izplačajo tudi več tisoč evrov večjo neto plačo ob istem bruto strošku za delodajalca. Kako se bo lahko Slovenija razvijala kot prominentna lokacija za visoko tehnologijo in tuje investicije, če je davčna politika na podlagi obdavčitve plač ena najrestriktivnejših na svetu?
Kaj dobimo za razliko med bruto in neto?
Povedati pa je treba, da kljub strašanskim bremenom, ki so jih deležni delavci, na koncu niso deležni storitve, ki bi takšno obremenitev opravičevala: ljudje umirajo v čakalnih vrstah za zdravnike, več ur čakajo na potne liste, ceste so balkansko luknjaste, javni prevoz pa je povsem disfunkcionalen. Se pravi, disfunkcionalna država zahteva nadpovprečno plačilo za svoje disfunkcionalne storitve.
Srbski egalitarist Aleksandar Vučić je pred kratkim kritiziral svojo reprezentanco, da ji gole zabijajo Slovenci, ki v Celju zaslužijo 5000 evrov na mesec, medtem ko Srbija vlaga mnogo denarja v šport, rezultatov pa ni. Te logike pa na Balkanu nihče ne zna preslikati na druge aspekte človeške družbe: nihče se ne sprašuje zakaj slovensko državno zdravstvo deluje še slabše kot srbska nogometna reprezentanca. Kljub temu, da vanj ogromno vlagamo (že zdaj povprečen Slovenec več kot 330 evrov na mesec), od zdaj bomo pa še več. Zdi se, kot da je ljudem normalno, da so javne (oz. v Sloveniji de facto državne) storitve zanič, čeprav za njih odštejemo približno pol dohodka, ob vseh drugih bremenih (DDV, trošarine, razne upravne takse, carine) pa nam ga ostane komaj kaj več kot 30 odstotkov. Kaj počnejo z našim denarjem?
Vlada želi s pokojninsko reformo cinično dodatno znižati plače, ob tem pa v medijih reklamirati, da so znižali prispevke za delojemalce. Takšni demagogiji se je treba odločno upreti. Morda tudi s prvo vseslovensko stavko delavcev v treh desetletjih. Dovolj je dovolj.
Mitja Iršič