Takoj po prevzemu državnega medija je bilo jasno, da bodo stvari potekale drugače. Golobova vlada je napovedala “depolitizacijo” in takoj pričela s prioritetno nalogo – čiščenjem vodstvenega kadra, ki se je že na prvi seji novega izkazal kot precej nekompetenten. Že laični gledalec je med prejšnjim in sedanjim vodstvom opazil razlike, če samo primerjamo nekdanjega predsednika programskega sveta RTV Petra Gregorčiča, ki je vsakič pometel s svojimi sogovorniki na podlagi jasne artikulacije in argumentov, medtem ko imamo danes v svetu RTV “filozofe”, kot je Tadej Troha, ki mu od rok ne gre niti besedno izražanje niti se ne more dokazati v znanstvenih dosežkih.
Težko gremo mimo vprašanja, na podlagi česa danes na svojih stolčkih sedijo programski svetniki RTVS, ko pa akademski dosežki nekaterih od njih niso niti omembe vredni v primerjavi z dosežki nekaterih njihovih predhodnikov. Če konkretno vzamemo za primer današnjega programskega svetnika Tadeja Troho in nekdanjega predsednika programskega sveta RTV dr. Petra Gregorčiča. Slednji je doktor fizike, ki se lahko pohvali z nemalo akademskimi dosežki in izredno artikulirano komunikacijo, medtem ko imamo na drugi strani Troho, ki sodeč po informacijskem sistemu SICRIS lahko pokaže “bore malo”.
Novoustanovljen programski svet RTVS danes zasedajo novi programski svetniki RTVS, ki jih je na podlagi spornega protiustavnega zakona o RTV Slovenija imenovala Golobova tako imenovana “civilna družba”. Ti so hitro postali pravi slovenski “meme”. Začenši že s prvim sestankom, kjer so dali vtis, kot da nimajo pojma, kaj tam počnejo, in glede na znanstvene dosežke med Troho in Gregorčičem je mogoče zaključiti, da je razlika v kadru prej in danes več kot očitna.
Medtem ko se na osnovi podatkov iz SICRIS-a dr. Peter Gregorčič lahko pohvali z znanstvenim doktoratom iz fizike in doktorsko disertacijo z naslovom “Brezdotično opazovanje optodinamskih pojavov”, je naslov doktorske disertacije Trohe “Koncept čudeža v sodobni filozofiji in psihonalizi”. Seveda je oboje visoka stopnja izobrazbe, toda razlika je več kot očitna v kriterijih, po katerih se ocenjuje uspešnost znanstvenih dosežkov.
Merila za izbor prijav aktivnosti znanstvenoraziskovalne dejavnosti in največje število točk, ki jih prijava lahko dobi za posamezno merilo, je določeno v metodologiji Javne agencije za raziskovalno dejavnost Republike Slovenije. Kvantitativne ocene merijo naslednje kazalnike: Kakovost objav (ocena A1, vključno z ločeno obravnavo nadpovprečne znanstvene uspešnosti v obliki A”, A’ in A½), odmevnost: število čistih citatov (CI) in sredstva iz drugih virov (ocena A3). Kot je razvidno iz zgornje primerjave, dr. Gregorčič po vseh kriterijih uspešnosti absolutno in močno presega dosežke Trohe, za primerjavo pa lahko vzamemo tudi graf kriterija za število čistih citatov, kjer je razlika med uspešnostjo več kot očitna.
Kdo je sposobnejši ustvarjati boljši program in reševati težave RTV?
Dr. Peter Gregorčič je namreč izredni profesor za aplikacije laserja na Fakulteti za strojništvo, delno je bil zaposlen na Inštitutu za kovine in tehnologijo (IMT). V okviru Univerze v Ljubljani deluje na področju laserske tehnike in aplikacij, na IMT pa na področju materialov in površinskega inženirstva ter karakterizacije. Kot gostujoči profesor na Ruhr–Universität Bochum, Nemčija (2018–2020), je podprl 4 doktorske študente in prispeval pri magistrskih tečajih. Na ljubljanski univerzi je vodil 3 doktorske in 27 dodiplomskih študentov, od katerih so trije prejeli Prešernovo nagrado (najpomembnejše priznanje za dodiplomsko diplomsko delo na UL). Je (so)avtor več kot 55 znanstvenih člankov. Njegov indeks citiranosti presega 1.550 v h-indeksih enak 28 (Google Research).
To je le ožji povzetek dela dr. Gregorčiča, medtem ko imamo na drugi strani Troho, filozofa, zaposlenega na Filozofskem inštitutu Znanstvenoraziskovalnega centra Slovenske akademije znanosti in umetnosti (SAZU), ki je avtor dveh znanstvenih monografij, ki sta izšli v knjižni zbirki Analecta – “Niti čudež niti čudež” in “Intervencije v nepovratno”.
Razlike v kvaliteti kadra so jasne. Četudi bi nekdo rekel, da izobrazba in dosežki niso pomembni, lahko v tem primeru zaključimo, da je vidna razlika ne le v akademskem smislu, ampak tudi v želji po uspešnosti in učinkovitosti. Vodstvene pozicije so le odgovorne pozicije in nekompetentnost v tem primeru se ne odraža le v enoumju, ki ga s tem prinaša RTVS, ampak tudi v nizki morali na delovnem mestu, zmanjšani produktivnosti in povečanju fluktuacije zaposlenih.
Tanja Brkić