Že desetletja – najmanj od naftne krize v sedemdesetih – poslušamo katastrofike, ki napovedujejo, da bo zmanjkalo svetovnih zalog nafte. S takšnimi napovedmi so nas različne politične dinastije pripravljale do tega, da sprejemamo vedno bolj drastične obdavčitve na to neprecenljivo tekočino. A iz leta v leto so se napovedi spreminjale. V sedemdesetih so govorili, da bo nafte zmanjkalo že do leta 1985, v osemdesetih, da do leta 2000, zdaj so nove projekcije do 2050, čeprav vsaka resna analiza kaže, da je zalog dovolj – vsaj še do 2100. Tudi če izključimo vsa nahajališča v zahodnih državah, saj smo zahodnjaki preveč “fini”, da bi izkoriščali svoja naravna bogastva, raje jih kupimo od bližnjevzhodnih samodržcev. Zadnji podatki pa so za katastrofike še slabši – nova odkritja nafte so največja v tem desetletju.
Kljub svetovnemu padcu raziskovalnega vrtanja v letu 2022 (iz političnih razlogov) je sektor raziskovanja nafte in plina z odkritji zabeležil svoje najboljše leto v več kot desetletju. Tudi obeti glede kakovosti so večji. Tako so ustvarili kar 33 milijard dolarjev vrednosti in 22-odstotno donosnost celotnega cikla, če upoštevamo ceno sodčka surove brent nafte v višini 60 ameriških dolarjev, poroča mednarodno svetovalno podjetje Wood MacKenzie.
Podjetje je v svojem poročilu Oil and Gas Exploration: 2022 in Review ugotovilo, da čeprav je industrija izvrtala manj raziskovalnih vrtin, kot jih je pred začetkom pandemije, je odkritje novih nahajališč leta 2022 ustrezalo povprečnim letnim rezultatom v letih 2013 do 2019 skupaj.
Julie Wilson, direktorica globalnih raziskovalnih raziskav pri Wood Mackenzie, je leto 2022 označila za “izjemno leto za raziskovanje”, je v sporočilu za javnost dejala, da so “raziskovalci lahko dosegli zelo visoko vrednost s strateško izbiro in se osredotočili na najboljše in največje možnosti.”
Wilsonova navaja globokomorska odkritja v Namibiji in na območjih raziskovanja ob obalah Gvajane in Brazilije, ki so prispevala največjo vrednost k lanskoletnim novim najdbam, skupaj z odkritji na kopnem v alžirski puščavi. “Povprečno lansko odkritje je bilo več kot 150 milijonov BOE, kar je več kot dvakrat več od povprečja prejšnjega desetletja,” je dejala.
Le trikrat v zadnjih dvajsetih letih
Poročilo ugotavlja, da tekočine predstavljajo 60 odstotkov novo odkritih virov, kar kaže na pojav, ki se je v zadnjih 20 letih zgodil le trikrat. Glede na “negotovost v prihodnjih dolgoročnih scenarijih povpraševanja po nafti,” je Wilsonova dejala, da “raziskovalci pospešujejo raziskovanje nafte, da bi zadovoljili kratkoročno in srednjeročno povpraševanje” in da podjetja prav tako poskušajo optimizirati vrednost najemnin, ki bodo kmalu potekle.
“Do leta 2030 bi lahko hiter razvoj teh novih odkritij ustvaril 15 milijard USD prostega denarnega toka,” je dejala.
TotalEnergies, QatarEnergy in Petrobras vodijo v neto novih odkritih virih v letu 2022 s skoraj tremi četrtinami novih virov, ki so jih odkrile nacionalne naftne družbe ali velike globalne zasebne družbe. Študija je tudi poudarila, da je bilo ocenjevalno vrtanje v letu 2022 glede na številke večinoma enako kot v letu 2021 in da je inflacija povzročila višje stroške vrtanja na vrtino.
V Aziji in Južni Ameriki pa ni tako
Nove površine, dodeljene v Aziji med januarjem in avgustom, so se skoraj štirikrat povečale v primerjavi z enakim obdobjem lani, s povečanim dovoljenjem v Maleziji, Indoneziji, Indiji in Pakistanu. V Južni Ameriki se je količina dodeljenih krogov povečala za 140 odstotkov. RystaBrazilija je na dražbi prodala največje število blokov – skupaj 59 – pri čemer sta Shell in TotalEnergies prevzela vseh osem ponujenih blokov na morju – šest oziroma dva. Preostalih 51 blokov na kopnem je šlo regionalnim igralcem. Na drugo mesto se je uvrstila Norveška s 54 novimi licencami, sledita ji Indija z 29 bloki in Kazahstan z 11 bloki. Egipt, Angola in Urugvaj so po besedah Rystada zabeležili enomestno aktivnost.
Visoke cene zaradi zmanjšanja investicij v raziskave
Poudariti je potrebno, da imata EU in ZDA skupaj več nahajališč nafte kot Bližnji vzhod in Rusija skupaj, a se je politika v vseh državah zahodnega bloka odločila, da naftno industrijo do nadaljnjega sabotira, v upanju na čimprejšnji “zeleni” prehod. Cene goriv (v nekaterih evropskih državah že nad 2 evra na liter dizla) so neposredna posledica tega trenda (izpad zaradi vojne v Ukrajini je medtem že izzvenel). Plačujemo torej predvsem “zelene” politične odločitve, ne pa dejansko ceno nafte, kot bi se oblikovala na prostem trgu (kljub kartelnim dogovarjanjem OPEC-a in Rusije).
Mitja Iršič