Veliko dobrih misli, želja in namenov so državljani ter predstavniki države in Cerkve izrekli te dni. Pomoč prizadetim od ujme se zbira in prihaja do najbolj potrebnih.
Prizadeti narod je obhajal Marijino vnebovzetje. Še bolj kot prej smo se priporočali Božjemu varstvu, krepili velikodušnost srca za stiske in trpljenje prizadetih, da bi jim dejavno pomagali. Slovenski škofje in duhovniki so verne in ves narod spodbujali k sočutju in solidarnosti. Politični predstavniki in odgovorni so se dostojno in sodelovalno vsak po svojih močeh in sposobnostih odzvali na izzive in stiske. Okrepljeni z velikodušnostjo večine državljanov in prijateljev iz tujine so tudi sami začutili moč in utrip celote. Vsak je pomagal “ne zato, da bi se slikal v blatu”, pač pa da bi hitro in učinkovito lajšal bolečino prizadetih ter pomagal odpravljati posledice ujme. Želeti je, da vsa ta zavzetost ne pojenja, saj jo bo treba še okrepiti, ker se razsežnosti poplav v naravi, domovih in srcih ljudi vse bolj grmadijo. Le ob podpori pristojnih in s sodelovanjem večine bodo tisti, ki so izgubili vse, zmogli zaživeti znova, nihče tega ne bo zmogel sam. Ob dolgotrajni sočutni in izdatni podpori bodo prizadeti lahko vzpostavili spet osnovne pogoje za življenje. Vsakdo razume, da družina, ki je izgubila vse, lahko znova zaživi le so pomočjo drugih. Ujma ni opustošila le narave, pustila je vihar v dušah, razrvana in prizadeta srca pa se bodo lahko dolgoročno pobrala le ob toplini človeških src nas vseh.
Za dolgoročno življenje bo potreben vsaj minimalen mir prizadetih, hkrati pa zvoni nam vsem, celotni družbi, da bi nas nesreča pomirila, človeško povezala, utrjevala med nami sodelovanje in okrepila občutek medsebojne pripadnosti. V takem družbenem ozračju bodo razbolele duše, ki kričijo po človeku, v medsebojnem soglasju in solidarnosti premagale zahtevne ovire, ki jih je povzročila izguba vsega. Ne zaprimo torej svojih src, Jezus je svojim učencem velel: “Dajte jim Vi jesti!” Zdravo družbo gradita solidarnost in občutek pripadnosti, ki omogočata pristno in človeka vredno življenje za vse, posebej za potrebne. Bogata družba ni le seštevek dobrin, pač pa je tista, ki zagotavlja dostojno počutje in daje možnost preživetja predvsem prizadetemu. Eksistenčno ogrožen človek bo tako čutil, da ni sam, je del skupnosti, ki deli njegovo stisko; ohranil bo vero vase, v sočloveka in Boga. Šele skupnost vsakemu zagotavlja osnovne pogoje za življenje in preživetje ter mu daje občutek, da je sprejet in je njen del. Verjetno za to ne bo dovolj le minuli dan solidarnosti, pač pa bodo potrebni še drugi, ko bomo vsi, vsak od svojih prihodkov delavnega dne namenili prizadetim.
Veliki šmaren nas torej spodbuja k vsestranski duhovno-človeški solidarnosti. Ko se kdo sprašuje, čemu posvečati slovenski narod Mariji, je odgovor na dlani: Vera v Boga kliče k duhovni bližini do drugih, spodbuja solidarnost, krepi vzajemno čutenje in ustvarja medsebojno duhovno povezanost vseh. Ne glede na to, ali in kako je kdo veren – prepričan pa sem, da je vsak človek vernik, saj veruje v dobro svojega in tudi življenja vseh drugih –, si vsakdo želi blagoslova. Blagoslavljati pomeni klicati k dobremu. Pomeni dobro govoriti, Boga kot očeta vseh ljudi prositi za dobro vseh in vsakogar. Blagoslov spodbuja um in srce k dobremu. Vsak človek ima bolj ali manj razvit čut za to, kaj je dobro zanj, in tudi za to, kaj je dobro za drugega. Veliko se pri nas govori o sovražnem govoru, (pre)malo pa se spodbuja k dobremu govoru, ki ne bo nikogar žalil, izključeval, pač pa vsakemu dovoljeval, da živi in preživi. Časi stiske kličejo po blagoslavljanju in spodbujajo k sodelovanju v vsakdanjem življenju, v politiki, povsod. Ujma nas je zbližala – tudi že odtujene sorodnike, sosede, politične tekmece in druge, med seboj zaradi manjših ali večjih nesoglasij razdvojene ljudi. V nemoči spričo podivjane narave so spodbudne pesnikove besede: “Gorje mu, ki v nesreči biva sam, a srečen ni, kdor srečo uživa sam … od bratov ne odvračaj mi očes.” Bomo v človeški nemoči okrepili občestveno pripadnost, presegali osebne in druge zamejenosti ter v strahu in spoštovanju pred zlimi silami narave in družbe krepili srca, da bodo družno kljubovala divjanju teh sil. Tako bomo najbolje odpravljali posledice in si vlivali upanja za srečanje s človekom in z Bogom ter za trdnost življenja posameznikov in družbe.
Upajmo torej, da bo solidarnost trajala in nas bo stiska – kot leta 1990 – povezala, da bomo premagovali ozke temačne, sebične osebne, strankarske ali druge negativne prepreke in si vlivali upanje. Naj nam bodo odgovorni za narod, državo in Cerkev zgled in spodbuda na tej poti, da bodo prizadeti spet imeli vero v življenje in svoje preživetje.
Dr. Janez Juhant