“Če izstopim iz kože trenerja in nekoga, ki ljudem priložnostno svetuje okrog prehrane, in stopim v čevlje očeta, je moje stališče zelo preprosto: svojega otroka ne bi pod nobenim pogojem hranil na veganski način. Ničesar ni v mojem empiričnem, teoretičnem ali duhovnem razumevanje tega sveta in prehrane, kar bi mi dovoljevalo tako početje,” pravi poznavalec področja.
Trije člani Golobovega strateškega sveta za prehrano nasprotujejo smernicam za zdravo prehranjevanje v vzgojno-izobraževalnih ustanovah, ki jih je postavil Nacionalni inštitut za javno zdravje. “Pravo vojno” je po poročanju Planet TV, kabinet predsednika vlade Roberta Goloba, sprožil proti slovenski pediatrični dietetični stroki. Strokovni svet za prehrano, ki ga je lansko leto kot lastni posvetovalni organ ustanovil Golob, je namreč objavil prispevek v strokovno recenzirani reviji Nutrients, ki zagovarja stališča, da je lahko dobro zasnovana veganska prehrana zdrava ter podpira normalno rast in razvoj otrok.
Otroci naj bi v tem primeru uživali tudi prehranska dopolnila in bili pod dietetičnim nadzorom. Skupina najbolj uglednih pediatrov v državi je prispevek v reviji ostro skritizirala. Opozorili so, da NIJZ v najnovejših smernicah za zdravo prehranjevanje v slovenskih vzgojno-izobraževalnih ustanovah, ne podpira veganske prehrane. Pod aktualno vlado očitno prihaja do razpada sistema vrednot v znanosti, so kritični. Nobeden od treh članov Golobove ekipe ni pediater. Znano je tudi, da so prehranska dopolnila na slovenskem, evropskem in svetovnem trgu izjemno slabo regulirana in nadzorovana.
Pomanjkanje določenih hranil pri otrocih pa lahko vodi v huda bolezenska stanja pozneje v življenju. Gre za direkten spopad s stroko, ki je posledica podpore politike, podjetij, ki se okoriščajo s prehranskimi dopolnili in zlasti Golobove spremljevalke Tine Gaber (več). Za več informacij smo povprašali poznavalca področja, ki pa želi ostati neimenovan. Razlog je občutljivost tematike, zlasti pa pereča politizacija področja v zadnjih letih. Vir: “Področje prehrane se je v zadnjih desetletjih ostro politiziralo. V javnosti najbolj odmeven konflikt je med dvema taboroma – na eni strani veganstvo, na drugi pa vsejedstvo s poudarkom na uživanju živalskih živil.”
Vdor zelene religije v debato
Za laika ni možnosti, da bi v nastali zmedi lahko prišel do jasnega in razumnega stališča, saj obe strani nastopata oboroženi z vrsto (domnevnih) znanstvenih argumentov. Da je področje še bolj kompleksno, se v debato vključuje še etične, moralne in ekološke prvine s poudarkom na podnebnih spremembah. “Jaz sicer nisem formalno izobraženi nutricionist, vendar se s področjem prehrane in zdravja ukvarjam že celo življenje. V ozadju mojih prizadevanje je vedno bil primat iskanja optimalnega zdravja.” Njegova raziskovanja in praktične izkušnje so ga pripeljale do preproste ugotovitve, da je prehrana, temelječa na lokalnih živilih pretežno živalskega izvora, tista, ki njemu nudi največjo mero zdravja in dobrega počutja.
Prehrana živalskega izvora je ključna
Enako se kaže tudi skozi izkušnje ljudi, s katerimi ima osebni in profesionalni odnos. V veliki meri se mu je celo izkazalo, da živil rastlinskega izvora, potrebuje prej manj, kot pa več, kot je predhodno mislil. Veganska prehrana je v določenih aspektih dokazljivo pomanjkljiva, ko jo primerjamo s prehrano, bogato z živalskimi živili. “Naj navedem nekaj spojin, ki so v rastlinski prehrani manj prisotne, ali pa prisotne v obliki, ki jo človek težje asimilira: omega 3 maščobne kisline, vitamin D, železo, vitamin iz B skupine, kalcij, cink, itn. Je sicer res, da lahko (sodobni) vegan vse omenjeno dobi s premišljeno prehransko strategijo in uživanjem prehranskih dodatkov …”
“Se mi pa vsekakor zastavlja vprašanje: ali je prehrana, ki temelji na skorajda nujnem uživanju prehranskih dodatkov, zares idealna za človeka?” Potrebno je dodati, da je določen aspekt veganskega gibanja koristen za človeštvo; veganstvo namreč problematizira presežno industrializacijo mesa in mesnih izdelkov, opominja na okoliščine, v katerih industrijsko vzgajane živali živijo, itn. Je veliko resnice na tem, da ljudje s hrano ravnamo nespoštljivo in neodgovorno. To moramo kot družba spremeniti. Se pa nikakor ne strinja, da je z uživanjem mesa karkoli etično spornega.
“Vsakršna prehrana terja davek življenja. In vsakemu veganu, ki na mesojedca moralistično gleda zviška, postavljam vprašanje: a za proizvodnjo rastlin, ki jih ti uživaš, nobeno živo bitje ne umre? Če skočim iz kože trenerja in nekoga, ki ljudem priložnostno svetuje okrog prehrane, in stopim v čevlje očeta, je moje stališče zelo preprosto: svojega otroka ne bi pod nobenim pogojem hranil na veganski način. Ničesar ni v njegovem empiričnem, teoretičnem ali duhovnem razumevanje tega sveta in prehrane, kar bi mu dovoljevalo tako početje.”
“Glede “prisilnega veganstva v vzgojno-izobraževalnih institucijah” in ali gre v tem primeru za “mučenje”, pa toliko: ne vem, kakšne namene imajo skupine, ki se ukvarjajo s promocijo veganstva v šolah in vrtcih.” V to področje se ni spuščal. Prehrana je načeloma področje individualne presoje posameznika, in če obstajajo starši, ki želijo svoje otroke hraniti na veganski način, potem je najverjetneje prav, da jim izobraževalno-vzgojne institucije to omogočajo. Prav tako meni, da je beseda “mučenje” “nekoliko pretežka”.
Najboljše je domače, podprimo lokalne kmete!
Se pa sprašuje, kakšno agendo imajo ljudje, ki želijo veganstvo javnosti predstavljati kot najboljšo možno izbiro. Njemu se zdi razmeroma jasno, da je najboljša prehrana vselej tesno povezana z okoljem, v katerem živimo. Torej poudarek na lokalnosti in sezonskosti. Veganstvo je nenazadnje relativno moderen pojav, vsaj v razsežnosti, ki jo videvamo danes. Poznavalec meni, da bi bilo potrebno izdatneje podpirati lokalne kmete in živinorejce, ki s svojim delom dovoljujejo, da se prehranjujemo s hrano, pridelano na domačih tleh. “Še premalo se zavedamo, v kakšnem raju živimo.”
Domen Mezeg