Ni dolgo tega, odkar smo obeleževali obletnico požiga vasi v občini Žužemberk in sredi zime izgon 63 družin v sneg in mraz. Pod naslovom “Obtožujemo …” je Slovenski dom dne 27. januarja 1945 slovenski javnosti posredoval nedoumljivo vest o partizanskem požigu vasi Hinje in Hrib ter o izgonu 63 družin “v sneg in bedo”. Vprašamo se lahko, kdo je tistega zimskega popoldneva 12. januarja slišal obupane krike mater in jok otrok, tožbe hišnih gospodarjev in starcev, kričanje partizanov, ki so oboroženi preganjali družine iz njihovih domov in jih do naslednjega jutra zaprli v tri hiše na Hribu. Kdo je naslednjega dne zgodaj zjutraj videl žalostno kolono izgnancev, ki se je borila s snegom in mrazom ter se v grozi ozirala na plamene, ki so požirali njihove domačije?
Samo prestrašeni prebivalci Pleša so bili po besedah Vanje Kržan tisti, ki so se ob vznožju hriba v tesnobi stiskali v svojih podrtijah brez oken in vrat in prisluškovali strahoti, ki se je dogajala nedaleč od njih, pa ljudje iz Lazine, ki so pozneje kar sami zapuščali domove zaradi strahu pred izgonom in požigom. Pa kdo še? Tisti, ki jih je ta prizor zabaval in jim dajal zadoščenje zlobnega maščevalca, “tolovaji VIII. komunistične brigade”, kot jih je poimenoval Slovenski dom v prej omenjenem članku.
Najhuje so Suho krajino ustrahovale partizanske brigade
Suho krajino so od leta 1942 tri poletja in tri zime ustrahovali najprej Italijani, potem Nemci, neprestano, najhuje pa partizanske brigade: enkrat Cankarjeva, drugič Tomšičeva, tretjič Šlandrova ali Gubčeva. Čeprav revni so Suhokrajinčani sprva nudili partizanom gostoljubnost: v njihovih hišah so stanovali in za njihovimi mizami jedli, ko so prihajali posamezni partizani in ni bilo bojev. Naročili so obed za pet partizanov, za mizo sta sedla le dva. Kaže, da so bili obroki skromnih, izobilja in dobrot nevajenih domačinov za partizane premajhni. Ko so prihajale brigade, pa so pripeljali s seboj svoje kuharje in kotle. Navadni partizani so jedli le pri kotlih in jim nikoli ni bilo dano, da bi se gostili po hišah.
V začetku vojne je duhovnik Lampret po podružnicah hinjske fare organiziral mitinge za upor proti okupatorju, tudi v Žvirčah, Lipju in drugod. Cerkveni ključar iz Žvirč je vedel povedati, da so se ljudje navdušili za boj proti okupatorju. Na nedeljo sv. Trojice leta 1942 pa se je njihovo navdušenje sprevrglo v dvome. Takrat so namreč partizani v gozdu blizu Poloma zverinsko ubili kaplana Henrika Novaka, ki so ga obdolžili protikomunističnega delovanja in širjenja protikomunistične propagande. Vse prošnje domačinov, naj mu prizanesejo, so naletele na gluha ušesa. Ko so ga partizani po uboju “pokopavali”, pa so dovolili, da mu smejo zvoniti.
Srhljivo dogajanje za Zagradcem
Že pred tem so v avtobusu na poti iz Ljubljane v Žužemberk ustrelili žužemberškega organista. Na odseku poti skozi gozd, nekje za Zagradcem, so avtobus ustavili, potnike nagnali ven, zadržali organista in ga ustrelili. Potem so potniki smeli ponovno vstopiti in avtobus je odpeljal naprej. Maja leta 1942 so partizani okradli gostilničarja, trgovca in družinskega očeta Angela Pečjaka, ki je bil župan do leta 1935. Pečjakova družina je v vasi uživala velik ugled. Oče Angela Pečjaka, Franc Pečjak, je bil župan vsega sodnega žužemberškega okraja, brat le tega dr. Gregor Pečjak pa bralcem znani teolog in prevajalec Svetega pisma. Iz skladišča so Angelu Pečjaku ukradli čevljarsko usnje, njega pa zaprli in zasliševali na Polomu. Komunistična revolucija je že začela preganjati “kulake”.
“Vaš sin je iz hiše bombe metal na partizane!”
Hči Marija ga ima še danes v najlepšem spominu zato, ker je bil tako dober oče, z vsem srcem navezan na ženo in otroke. Večkrat ga je slišala modrovati: “Kdor ima svojo družino rad, je silno bogat.” To modrost je vcepil svojim otrokom in Marija jo še danes širi naprej svojim vnukom … Tudi takšni očetje so bili komunistom trn v peti. “Vaš sin je iz hiše bombe metal na partizane!” so ga obdolžili, ko so ti napadli vaške stražarje. Zato je, nedolgo zatem, ko se je rešil iz Poloma, Pečjakov oče bežal in se skrival v Ambrusu. Naslednje leto so ga zaprli v Kočevju. Zasliševal ga je terenec, po rodu iz Hinj. Toda, zakaj se je potemtakem prav v Pečjakovi hiši po italijanski kapitulaciji za stalno naselil partizanski štab in oddelek vojske državne varnosti (VDV), nekakšna partizanska policija? Mar ne zato, ker so bili prepričani, da so Pečjakovi skrajno pošteni? Zakaj se niso namestili raje v novi šoli, ki jo je doslej uporabljala italijanska vojska, partizani pa so jo takoj požgali. Mar ne zato, ker so bili pri Pečjakovih doma: zasedli so jim hišo, v kuhinji sta za partizanske oficirje kuhali najboljše jedi dve partizanki in celo mama bi se po njunem morala iz kuhinje odstraniti, pa se ni hotela. Iz svoje kuhinje, to pa ne … Enajstletna deklica Pečjakova Marija je dobro videla, kakšne dobrote so jedli partizani v kuhinji, medtem ko so v kotlu v Pečjakovem nekdanjem trgovinskem skladišču kuhali za “navadne” partizane neslan močnik. V svoji otroški preproščini je to oponesla partizanom, nato pa so zasliševali in ustrahovali mamo.
Suha krajina strateško zelo pomembna za partizane
Če so Hinjam pred bombami in požigom prizanesli Italijani, jim niso Nemci. Na velikonočni ponedeljek leta 1944 so Nemci bombardirali Hinje. Zgorelo je šest hiš in veliko gospodarskih poslopij, štiri ljudi je ubila bomba. Kaže, da je bilo partizansko vodstvo vnaprej opozorjeno. Marsikateri partizan, zlasti tisti, ki so bili prisilno mobilizirani, je prestrašeno pritekel na njivo k domačinom, ki so mu oponašali, kaj morajo zaradi partizanov pretrpeti. Seveda je bil v tem primeru očitek krivičen. Toda preizkušenj še ni bilo konec. Najhujše jih je šele čakalo in prav to zadnje, najhujše, so jim zadali partizani. Suha krajina je bila namreč strateško tako zelo pomembna za partizane, da so se prek nje kar naprej dobesedno valile omenjene brigade, zlasti po kapitulaciji Italije. Suha krajina jim je nudila vse, kar so potrebovali za svoj obstoj, ki so ga vedno bolj utrjevali.
Iz rok so jim začeli puliti boljše obleke in odeje
Ko so partizani videli, da so ljudje začeli pobirati boljše obleke in odeje, so jim začeli vse puliti iz rok in jih vedno bolj silovito naganjati iz domov, vse do zadnjega, od dojenčkov do bolnih starčkov. Nič prida niso mogli odnesti s seboj, ker so matere v naročjih nosile najmlajše, starejši bratje in sestre pa mlajše. Morda so tisti, ki so imeli malo več časa, utegnili vzeti s seboj kakšno odejo, košček kruha ali kakšno stvar skriti v vodnjak? Ko so jih nagnali na Hribu skupaj, so jih zaprli v veliko Šebčevo hišo, ki je bila nekdanja šola, in v Jakličevo gostilno, zaklenili in zastražili.
Kako pa se tega dogodka spominja trinajstletni Janez Skebe? Panika, vpitje in tekanje ljudi, jok otrok, tožbe mater, prestrašeno kričanje, groba povelja, vse to daje slutiti, da ljudje niso verjeli, da odhajajo na miting in da se jim pripravlja menaža. Janezova mati je zbegana pritekla k sosedom, ki so nudili zatočišče Janezu, ga pograbila za roko, in še preden se je ovedel, sta odhitela v drugo hišo po mlajša dva. Vse, kar je lahko odnesla s seboj, je bil najmlajši, ki ga je stiskala v naročju, Janez in sestrica sta nosila vsak po enega od mlajših. Bilo je šest otrok, sedmi je bil na poti. Podobno je bilo pri drugih hišah, saj je bila povsod kopica otrok. Oblečeni in obuti so bili slabo, saj toplih oblačil in obutve že dolgo niso imeli. Mnogi otroci so bili v strganih copatah iz cunj ali pa so imeli noge povite v vrečevino. Janezova sestrična, trinajstletna Marija Ivana, po domače Komarjeva, se spominja, da je bilo na tleh nekaj slame, toda kdo bi legel, saj je v slami gomazelo uši, čeprav so bili teh že vsi polni od prej.
Za jesti so dobili redek neslan močnik
Dali so jim redek, neslan močnik, toda nihče se ga ni dotaknil, ker so se bali, da je zastrupljen. To so jim torej skuhali partizani, medtem ko so jih Hinjci tri poletja in tri zime gostili z najboljšim, kar so pobrali na svojih njivah in vzredili v hlevih! Tri poletja in tri zime so jih prenočevali v svojih hišah, zdaj pa so jim partizani pripravili takšno nočevanje! Nihče ni spal. Preveč jih je zeblo, preveč so bili zaskrbljeni, kaj se bo z njimi zgodilo. Morda so od utrujenosti od časa do časa zaspali otroci, ko jim je zmanjkalo moči za jok. Ali kakšen starček, potem ko je v dolgih nočnih urah pretehtal vse možnosti svojega konca in kot že tolikokrat naredil obračun s svojim življenjem.
Ugotovili so, da so postali berači
Ta trenutek so vedeli, da so postali popolni berači. Torej so zato morali biti zaprti, da so lahko partizani nemoteno, brez prič, do zadnjega izropali njihove domačije? Kakšna organizacija! Ostaja jim le še golo življenje. Jih bodo pobili? Danes so ničkolikokrat že slišali, da so izdajalci, belogardistične svinje in podobno. Po dobro opravljenem delu se je treba še gostiti. Partizanskega kuharja so že dan prej partizani vabili: “Greš z nami Hinje likvidirat?” – “Ne grem.” Zdaj so mu prinesli vsega: “Boš torej vsaj pekel?” – “To pa bom.” In imel je kaj kuhati in peči.
Medtem so partizani že nosili slamo v mogočno hinjsko cerkev, prav tako v župnišče, mežnarijo, prosvetni dom in v vse druge večje zgradbe. Pa ne le slame, podstavljali so tudi mine. Delali so hitro in vešče. Kaže, da se jim je mudilo. Ali so se bali, da jih ne bi presenetili Nemci? Verjetno, zato so bili aktivni ponoči, ko je tema. Zgodaj zjutraj, ob štirih ponoči, so nagnali prezeble ljudi na prosto in jih napodili v sneg in temo. Spet vpitje, psovke, prerekanje, jok, obupni klici. “Kam nas ženete?” – “Poberite se, kamor veste in znate!” – Kam naj gremo v tem snegu in mrazu? Pustite nas domov!” – “Je vse podminirano. Če greste domov, boste skupaj s hišami šli v zrak!” Kopita pušk so se grozeče dvigala nad glavami, stražarji so jim bili tesno za petami.
“Če ne bi bilo toliko snega in tak strupen mraz, bi nam bilo v tistem trenutku vseeno, kam nas ženejo, toliko hudega smo že prestali,” je takrat modrovala in poslušala obup starejših deklica Marija Ivana. “Kako dolgo je že, odkar se doma nismo počutili več varne in nam dom ni več nudil topline in zavetja! Morda pa bomo kje drugje tega neprestanega strahu in grozot rešeni? Rešeni pred partizani! Zakaj smo sploh tolikokrat trepetali za vsako kravo posebej in jokali, ko je izginila iz hleva? Zdaj smo te bojazni rešeni, saj smo brez vsega. Zdaj se nam ne bo treba ničesar več bati. Morda se nam bo drugod bolje godilo?” Je lahko v srcu otroka še večja bridkost od te, da nje in njenih ne more doleteti nič hujšega, kot jih je že? Desetletna je trpela v Gonarsu. Tudi tam so bili lačni in jih je zeblo, toda pustili so jih vsaj na miru …
Človek se vpraša, kdo se je čutil prizadetega obtoženca takrat in kdo se čuti danes? Ali se sploh kdo? Več kot očitno nihče, saj se nam niti po 54 letih v pravno in demokratično urejeni državi ne zdi vredno iskati vzrokov in posledic takih grozodejstev. V tem je in ostaja naša slovenska tragika, opozarja Kržanova. Morda zdaj lažje razumemo, zakaj se tudi pri nas toliki bridki “obtožujemo” še vedno ne želijo slišati, zakaj vodilni politiki rajši izgubljajo zgodovinski spomin, kot pa objektivno razčistijo en sam medvojni ali povojni dogodek. Ali ne zato, da rešujejo lažno ideologijo, lažne mite in s tem sebe, svojo oblast in privilegije? Članek z naslovom “OBTOŽUJEMO” zato še vedno čaka na odgovor. Prebivalci Hinj, kolikor je še živih, še danes samo ugibajo, zakaj so morali takrat toliko pretrpeti, zakaj so bili izgnani in njihovi domovi požgani. Zakaj se je morala vojna vihra kruto razbesneti prav nad Suho krajino? Nad njenimi prebivalci so se znašali Italijani, Nemci, najbolj pa so trpeli zaradi partizanske okupacije. Zakaj se je njihovo trpljenje nadaljevalo še toliko let po vojni?
To ugibanje ni obtoževanje, opozarja Kržanova; preživeli so se namreč po vojni vrnili na požgane domačije in opustošena polja, jih v potu svojega obraza obnavljali in obdelovali. Od obtoževanj se ne da živeti, od zagrenjenosti nad krivicami tudi ne. Starejši so sčasoma pomrli, mlajši so še naprej poslušali, da so narodni izdajalci in je težko povojno življenje pravična kazen za njihove “zločine”. Tako so bili vedno obtoženi in kaznovani le oni; kaže, da je to komunistična taktika, ki nasprotniku onemogoči, da on postavlja vprašanja in obtožuje. Kljub ponižanju in raznim pritiskom dolgo vrsto let, so mnogi ohranili osebno dostojanstvo, ponos in poštenje. Nekateri pa so se “znašli” in prilagodili toku življenja, da so lažje in boljše živeli kot tisti, ki so si izbrali hojo “nasprotnikov”.
N. Ž.