“Golob seveda ne bo odstopil, saj se še vedno čuti dovolj močnega. V tej predstavi ga utrjujejo tudi osrednji mediji. Le-ti nikakor niso opravili svojega dela, saj so nekateri med njimi pomagali širiti narativ o neobstoju tega pisma,” je za naš portal dejal predsednik ZNP Matevž Tomšič.
Spomnimo. Poročali smo, da je predsednica Evropske komisije Ursula von der Leyen naposled le poslala pismo o kandidaturi Tomaža Vesela za EU komisarja, s katerim je premierja Roberta Goloba postavila na laž. Pred razkritjem vsebine pisma je namreč premier trdil, da to ne obstaja in da se je Vesel sam odločil za odstop od kandidature. Sedaj vemo, da je šlo za še eno v nizu Golobovih laži. Vesel ni odstopil sam, marveč ga je zavrnila predsednica EK in Slovenijo pozvala, da predlaga drugega kandidata.
Von der Leynova je ravnala mimo svojih pristojnosti
Vse kaže na to, da je Vesel odpadel zaradi spolne diskriminacije (spolnih kvot), kar kaže tudi na nedopustno vmešavanje evropske institucije v slovenski odločevalski proces. Evroposlanec Milan Zver je poudaril, da je von der Leynova ravnala mimo svojih pristojnosti, ko je dejala, da Vesel ni dovolj kompetenten, in ga odslovila. Obenem je treba biti jasen, da tudi nova kandidatka Marta Kos ni dovolj kompetentna. Vrh tega ima nahrbtnik, poln grehov.
Pismo @vonderleyen dokazuje, da je predsednik @vladaRS lagal!
Lagal je o tem, da pismo ne obstaja.
Lagal je, da je vlada v DZ poslala vse, kar je relavantno.
Lagal je, da je korespondenca zaupna. Lagal je, da je Tomaž Vesel odstopil sam. pic.twitter.com/eQRKCzUGJ9— SDS (@strankaSDS) September 17, 2024
Hojs: Imamo lažnivega narcisoidnega premierja
Do Goloba je bil oster tudi nekdanji notranji minister Aleš Hojs: “Lažnivi narcisoidni predsednik vlade je še včeraj na RTV Slovenija trdil, da je vso dokumentacijo predal v državni zbor, češ da nobenih pisem von der Leynove ni. Sindikat Fides, Mladi zdravniki in Zdravniška zbornica, lahko ste pomirjeni. Tudi zdravniki, ki nič ne delajo, so laži narcisoida.”
O včerajšnjem dogajanju po razkritju pisma kot tudi o tem, zakaj Golob navkljub lažem ne želi odstopiti, zakaj tega od njega ne zahtevajo osrednji mediji ter o sagi Kosove in ponujenem EU resorju, smo se pogovarjali s poznavalcem področja, predsednikom Združenja novinarjev in publicistov Matevžom Tomšičem. V nadaljevanju objavljamo njegov komentar.
Tomšičev komentar na Golobove laži in sago Marte Kos:
“To je zgolj ena v nizu njegovih laži, a je po svoji teži med hujšimi. Zelo naivno je bilo pričakovati, da se ne bo razkrila, tj. da pismo von der Leynove o tem, da je treba slovenskega komisarskega kandidata zamenjati, ne bo prišlo na plan. Mar je Golob mislil, da ga bo kandidatka za predsednico EK ‘pokrila’? Le zakaj bi ga, mar mu je kaj dolžna? Golob pa seveda ne bo odstopil, saj se še vedno čuti dosti močnega. V tej predstavi ga utrjujejo tudi osrednji mediji. Le-ti nikakor niso opravili svojega dela, saj so nekateri med njimi pomagali širiti narativ o neobstoju tega pisma.
Ravno zaradi težke ‘prtljage’, ki jo nosi komisarska kandidatka, njena potrditev v EP-ju nikakor ni samoumevna. Obtožbe o sodelovanju s komunistično tajno policijo so namreč zelo hude in evropski poslanci tega zagotovo ne bodo spregledali. V primeru, da bo zavrnjena oziroma prisiljena odstopiti, pa se bo ‘saga’ ponovila in vprašanje je, če bo Slovenija ostala pri tem resorju. Ta, ki ga ima sedaj, sicer ni nepomemben, a vlada in njeni podporniki njegovo težo močno potencirajo. Slovenija namreč nikakor ne bo mogla sama določiti širitvene dinamike.
Že vse od nastanka te vlade je očitno, da aktualna vladna koalicija ni nastala ‘iz ljubezni’, ampak zaradi nasprotovanja skupnemu ‘notranjemu sovražniku’ (personificiranem v Janezu Janši). Zato so notranja nesoglasja njena stalnica. Vendar to ne pomeni, da bo vlada predčasno končala mandat, saj ima v parlamentu še vedno udobno večino (mnogi poslanci koalicije se gotovo zavedajo, da je to njihov zadnji mandat). ‘Afera’ Trenta pa je nekaj, kar imajo zakulisni centri moči ‘na lagerju’ za potrebe obračunavanja z Janšo. Gre za politično skonstruiran proces, ki je po svoji vsebini še bolj absurden kot tisti v ‘zadevi Partia’, ki bo v končni instanci zagotovo padel, a kljub temu ni nemogoče, da bo vseeno služil svojemu namenu.”
Domen Mezeg