V četrtek se bo uradno začel čas volilnih kampanj pred evropskimi volitvami in iztekel se bo čas za vložitev vseh kandidatur. Svoboda Roberta Goloba, ki ima zaradi zmage na parlamentarnih volitvah veliko denarja, je kampanjo s plakati po državi zagnala že pred uradnim začetkom. Povrhu pa je za še dodatno kampanjo že pred tem uporabila večino, ki jo ima v parlamentu, da je razpisala tri posvetovalne referendume, za katere ocenjuje, da bodo privabili njihove volivce na volišča, s čemer poskušajo obrnili obetajočo se katastrofo, na katero kažejo javnomnenjske raziskave: da bo največ ljudi volilo opozicijsko SDS, vladajočim pa izreklo nezaupnico. Na volitvah. In ne v anketah ali na vladnih referendumih.
Čisto osebno mi sicer ni jasno, od kod vrhu Svobode ideja, da jim bo koristilo, če na svojo zastavo kot najpomembnejši stvari narišejo marihuano in evtanazijo. S temi idejami so se doslej proslavljale obrobne stranke. Še manj je jasno, zakaj tega, če jim je že blizu, preprosto ne uzakonijo. To, ali še dodatno liberalizirati zadevanje z marihuano, ni tako velika in pomembna stvar, da bi bil nujen referendumski kraval.
Vtis pa bo precej klavrn zaradi velikih napovedi reform zdravstva, kjer smo zaznali le obsežne čistke vrhov zdravstvenih ustanov, da je Svoboda nastavila svoje kadre, ljudje pa v državnem zdravstvu še kar ne dobijo, kar so plačali in morajo celo na nujne stvari čakati vse dlje, povrhu pa zdravniki še stavkajo. Kar pomeni, da delajo le za odtenek manj. Namesto o reformi zdravstva bodo volivce zdaj spraševali, ali bi uzakonili, da bi se ljudje bolj svobodno zakajali z marihuano, z evtanazijami pa razbremenili državni zdravstveni in socialni sistem, ki slabo delujeta in po nekaterih razlagah dolgoročno razpadata. Sta marihuana in evtanazija res veliki reformi, vredni več milijonov za dodatne stroške, ki bodo z referendumom nastali?
Smrt kandidatke Mance Košir, ki ni bila zagovornica evtanazije, čeprav je sodila na levo, pa bo zagotovo zaznamovala uradni začetek kampanje, državna volilna komisija bo namreč morala odločiti, kaj z listo Vesne, ki jo vodi Vladimir Prebilič, na kateri bo zaradi smrti kandidatke pet moških in tri ženske. Kandidatov bi moralo biti devet, nobenega spola pa ne sme biti manj kot 40 odstotkov. Tri kandidatke ob petih moških so premalo. Ta lista bi lahko resno jemala glasove strankam na levi.
Bolj na desni pa bo kampanje zaznamovalo tudi, ker je podjetnik Aleš Štrancar javno podprl nekdanjega predsednika Sveta RTVS Petra Gregorčiča, ki ga je vlada Roberta Goloba predčasno odstavila po čistki v največjem mediju v državi, čeprav je dobro opravljal svoje delo. Simbolno je podpora listi SLS pomembna, Štrancar se je upal javno izpostaviti. Nima pa z lastniškim vplivom na Domovino niti približno takšne moči v medijih kot Kučanov Stojan Petrič, ki obvladuje Delo in Slovenske novice, Golobov Martin Odlazek, v čigar imperij ob radijskih postajah sodijo tudi Večer, Necenzurirano in še vse mogoče. Štrancar skratka nima vpliva, ki ga ima levi blok, ki, ko gre za medije, obvladuje skoraj vse kar leze in gre. Česar ne obvladujejo, pa preiskujejo in preganjajo, kot da smo spet v prejšnjem totalitarnem sistemu.
Povsem še nismo, ker javnomnenjske raziskave sicer gotovo ne bi kazale, da gre vladajočim slabo, ker bi se to slabo končalo za analitike, ki so postavili napačna vprašanja.
Kako se postavi prava vprašanja, nam je Svoboda pokazala z referendumi.
Le kaj bi jim še lahko šlo narobe?
Peter Jančič, Spletni časopis