Tri leta Golobove skrajno leve vlade je pustilo na Sloveniji brazde, ki se jih ne bomo rešili še generacije. V že tako egalitaristično družbo je koalicija uvedla še večjo socialistično uravnilovko. Vsak dan preberemo kak nov parameter, ki nakazuje, kako globoko smo potonili. Eden takih je tudi OECD-jeva lestvica, ki beleži število tedenskih ur, ki jih mora opraviti povprečen človek, da se iztrga iz primeža revščine.
V povprečju mora v državah OECD samski nizkoplačani delavec (brez otrok) delati 21 ur na teden, da se dvigne nad prag revščine. Slovenija je skoraj dvakrat slabša od tega povprečja. Slovenec potrebuje 35 delovnih ur na teden, da se izogne revščini, kar je več kot v kateri koli drugi državi OECD.
Turčija potrebuje le devet delovnih ur na teden, da se dvigne nad prag revščine. Realne plače, pogoji zaposlovanja in ekonomske priložnosti vplivajo na to, kako enostavno lahko običajni ljudje uidejo revščini. Zato dvig nad prag revščine v nekaterih državah zahteva veliko več dela kot v drugih, tudi med državami OECD, kot rečeno, pa največ ravno v Sloveniji.
Slovenija izstopa iz povprečja, ker delavec potrebuje 35 delovnih ur na teden – skoraj enakovredno zaposlitvi s polnim delovnim časom – samo za to, da preseže prag revščine.
Kaj je šlo narobe?
Torej Slovenija, dežela, kjer se trkamo po prsih zaradi izrazitega egalitarizma, je ječa revežev. Iz slovenske revščine je praktično nemogoče pobegniti. Zakaj se to dogaja?
Iz istega razloga, kot so (od Golobove vlade) diametralno nasprotni ukrepi, ki se dogajajo v Argentini, poskrbeli za diametralno nasprotne učinke od slovenskih. Argentina se je odprla za tuje investicije, deregulirala, debirokratizirala, drastično znižala davke in omejila javno porabo. Rezultati so osupljivi – država je v rekordnem času ukrotila hiperinflacijo, gospodarstvo po dolgem času zopet raste, javni dolg se znižuje, prav tako realna revščina.
Na drugi strani je Golobova vlada povsem izolirala trg za tuje investicije, zvišala davke (predvsem na plače) in že tako nekonkurenčno davčno okolje naredila še bolj neprivlačno za tuje investicije. Birokracije je vsak dan več, vsak dan sprejemamo kako novo regulativno zakonodajo, ki že tako stroge direktive EU razlagajo še bolj restriktivno. Pod vplivom skrajne stranke Levica je koalicija že tri leta v aktivni vojni z gospodarstvom, delodajalci in prosto podjetniško pobudo na sploh. V takšnem okolju trava ne raste. Živimo v državi, ki bi rada bila samozadostna v svoji izolirani resničnosti, kjer cveti korupcija in nepotizem, a živi v globalnem svetu, kjer brez sodelovanja in odprtosti ne gre.
Slovensko gospodarstvo se z občudovanja vrednim naporom bori proti škodljivim ukrepom vlade, a na koncu, se brazde egalitarizma vendarle poznajo. Kot pri podnebnem prehodu, ki ga vlada prav tako forsira in z njim sabotira gospodarstvo, se to najprej pozna pri tistih najranljivejših oz. najrevnejših. Slovenski delavec z minimalno plačo torej niti približno ne sodi več v EU, ampak globoko na Balkan.
I. K.