Multikulturna politika v Veliki Britaniji je pripeljala do nenavadnega paradoksa: lokalno prebivalstvo se sooča z očitki, da zaseda delovna mesta, ki so namenjena priseljencem.
Michael Deacon, kolumnist časnika The Telegraph, je opozoril na absurd tamkajšnjega trga dela. V birminghamski četrti Sparkbrook, ki jo zaznamuje visoka stopnja neaktivnosti, se je na primer trgovec z zelenjavo Mohamed Khan pritoževal nad britanskimi študenti. Ti namreč iščejo delo s krajšim delovnim časom, sprejemajo nižje plačilo in zasedajo stanovanja. Khan kot njihovo ključno prednost – ironično – navaja dejstvo, da tekoče govorijo jezik lastne države.
V sodobni javni razpravi o migracijah, kjer so imigranti običajno obravnavani kot tisti, ki znižujejo ceno dela, se je dinamika v nekaterih soseskah povsem obrnila: priseljenci se zdaj pritožujejo nad konkurenco angleško govorečih domačinov. Britanski delavec postaja »kandidat preveč«, ker pozna lokalne delovne procese in ne potrebuje prevajalca.
Michael Deacon je v kolumni opozoril na protislovje, ki se mu običajni diskurzi skušajo izogniti.
Večino novih delovnih mest zasedejo tujci
Statistični podatki Centra for Social Justice kažejo globoke spremembe: med letoma 2014 in 2025 se je število zaposlenih v Združenem kraljestvu povečalo za 3,7 milijona, od tega so kar dve tretjini mest zasedle osebe iz držav zunaj Evropske unije.
Ta realnost med domačini krepi močan občutek odtujenosti. Pritisk se ne omejuje le na zaposlovanje, temveč vpliva tudi na eksplozijo najemnin, podobo sosesk in izgubo tradicionalnih kulturnih stičišč. Spremembe so opazne celo v parlamentu. Kritiki ob tem opozarjajo, da multikulturalizem ne odpravlja interesnih konfliktov, ampak jih zgolj potiska do točke, ko so domači delavci krivi predvsem zato, ker želijo delati doma.
M. Bo.