Slovenske politične poljane v prvih oktobrskih dneh buhtijo od pregretih spopadov o pomembnih vprašanjih, ki žulijo slovenske davkoplačevalce. Do teh, sicer zelo relevantnih dilem so se ljudje opredelili na zadnjih referendumih, čaka pa nas še maraton pomembnih odločitev. Postoriti je treba vse, da bi se normalnost vrnila v deželico na sončni strani Alp, ki v zadnjem času ni zažarela le kot komet na zunanjepolitičnem, ampak tudi na športnem nebu.
Prispodobe iz športnih logov nisem uporabila kar tako. Želim, da nas vse skupaj spomni na vrhunsko organizirano evropsko prvenstvo v cestnem kolesarstvu, ki je v nebeško lepem vremenu in ob fantastičnih navijačih pred dnevi potekalo na Gorenjskem. Ob tem velja opozoriti na tradicionalno proslovenski Šenčur in znamenito Možjanco, ki je odločala o junakih prvenstva. Kot potomki ponosne šenčurske matere in rojeni Preddvorčanki so se mi prizori epskih bojev, navdušenih množic, vihrajočih slovenskih zastav in dih jemajoče narave še posebej vtisnili v spomin.
Grad Strmol, Možjanca in temni gozdovi pod njo, kjer so arheologi odkrili halštatsko grobišče, so bili tudi prizorišče tragične zgodbe strmolskih graščakov, Ksenije in Rada. Vrhunski slovenski pisatelj Drago Jančar je to tragedijo mojstrsko ubesedil v romanu To noč sem jo videl. Prav je, da se tudi to omeni.
A v današnji kolumni sem želela opozoriti na nekaj drugega – na spoštovanje starejših ali, kdo bi porekel, tistih že odpisanih. Če začnemo s športom; dejstvo je, da smo po vseh velikanskih uspehih prejšnjih let upravičeno pričakovali, da se bo na evropski piedestal zavihtel naš gorenjski rojak, kolesar vseh presežkov Tadej Pogačar iz Komende. A ni mu bilo namenjeno. Kralj slovenskih src je znova postal Primož Roglič, od mnogih že rahlo odpisani junak Svetih Višarij in zmagovalec številnih preizkušenj, ne le na športnem področju. Njegova skromnost, zrelost, umirjenost, vztrajnost pa tudi sposobnost vstati po vsakem padcu so lastnosti, ki nas Slovence krasijo kot narod. Zaradi takšnih, kot je Primož, smo preživeli vse zgodovinske turbulence. Kapo dol, šampion! Ne glede na to, kako se bo Primož pri svojih 37 letih odločil glede nadaljevanja športne poti, si zasluži vse naše spoštovanje in priznanje za vse, kar je naredil ne le zase, pač pa tudi za svojo družino, športno okolje in slovenski rod.
V teh dneh se lomijo kopja tudi na nogometnih zelenicah. V mislih imam (ne)športen odnos dela portugalske nogometne srenje do Cristiana Ronalda in spoštljivo reprezentančno slovo argentinskega megazvezdnika Lionela Messija. Ne ločijo ju le oceani, pač pa tudi diametralno nasproten pristop ljudi, za katere sta na igrišču dala vse. Znana misel je, da je kultni nogomet pravzaprav političen boj, prenesen na travnato površino in položen na ramena enajstih igralcev, rezervne klopi, njihovega trenerja in kopice ljudi, ki v ozadju vlečejo nitke zmage ali poraza. Zato je vsako svetovno pa tudi evropsko prvenstvo v resnici ne le spopad moštev, pač pa v prenesenem pomenu tudi boj civilizacij, če hočete, narodov. Navijaška vročica zgolj potrjuje to tezo.
Na političnem polju srečujemo veliko Rogličev, Ronaldov, Messijev pa tudi neusmiljenega bojevanja. Izidi so bolj usodni od tistih na športnem polju, a številni nauki so univerzalni. Tokratne zgodbe nas učijo, da ne gre kar tako počez zavreči junakov in generacij, ki so se žrtvovale in krvavele na bojnih poljanah, bodisi političnih ali katerih koli drugih. Kot je izjavil znameniti nogometni trener Manchester Uniteda Alex Ferguson, ki je Ronalda neupogljivo branil tudi pred hijenami iz lastnih vrst, si starejši športniki zaslužijo spoštovanje in dostojanstvo zaradi vseh žrtev in tistega, kar so postorili v svojem življenju.
Enako bi moralo veljati za »pasmo« politikov. Res je, da prihajajo mladi, a nikakor se ne sme spregledati dejstva, da bodo uspeli le, če bodo stali na stebru, ki je dovolj trden. In to je spoštovanje do svojih predhodnikov.
Dr. Andreja Valič Zver