Šli smo po sledi sumljivega molka naših levičarskih medijev po soočenju dveh znanih slovenskih zgodovinarjev na temo druge svetovne vojne, ki je potekalo 16. junija v Trstu, in sicer v prepolni Peterlinovi dvorani. Pričakovanja, da bo dr. Jože Pirjevec, ki velja za paradno figuro med partizanskimi zgodovinarji, pometel z mlajšim dr. Jožetom Možino, sicer tudi novinarjem na RTV Slovenija, so se izjalovila. Eden od udeležencev je na družbenem omrežju X odkrito zapisal, da je Možina povsem deklasiral nekdanjega člana predsedstva zveze borcev. Če bi Pirjevcu uspelo Možino spraviti v kot, bi o tem veliko slišali, tako pa so poglavitni mediji v Sloveniji tiho. Kako je torej potekalo soočenje?
Uvodoma, po branju inserta iz Duhovne zgodovine Slovencev Janka Kosa, sta imela gosta na povabilo predsednika Društva slovenskih izobražencev Martina Breclja možnost predstaviti svoj pogled.
Dr. Jože Možina je izpostavil, da bo opozoril na nekatere tabuizirane teme naše polpretekle zgodovine. Opozoril je, da sta za začetek vojne kriva oba totalitarizma. Začel je z razmerami pred vojno in opozoril, da so se vojne vsi bali z izjemo komunistov, ki so v vojni videli svojo priložnost. Izpostavil je da so bili po Paktu Ribbentrop – Molotov leta 1939 tudi slovenski komunisti zavezani kolaboraciji z nacistično Nemčijo in predstavil dokumente, ki to dokazujejo. Na pravo stran zgodovine jih je, paradoksalno, potisnil šele Hitler, ki je napadel Sovjetsko zvezo, je še dodal Možina. Takrat so tudi slovenski komunisti na ukaz Stalina razglasili upor proti okupatorju, medtem ko so bil ob napadu na Jugoslavijo dva meseca prej pasivni. Možina je dokazoval, da se 27. aprila, kar še vedno praznujemo, ni zgodilo nič in da je OF začela delovati šele po nemškem napadu na Stalina. Drug paradoks je bil v tem, da se je za protiokupatorski boj prva začela organizirati tajna Slovenska legija, vendar je kasneje nastopila le proti partizanom, ki jih je jemala za večje zlo kot okupatorja. Zanimiv je bil del, ko je Možina s primerom Ivana Mačka in Edvarda Kardelja, ki je o vojaških spopadih na debelo lagal celo Titu, dokazoval, da imata laž in propaganda v komunistični ideologiji posebno mesto.
Več ubitih slovenskih civilistov kot okupatorskih vojakov
Kot osnovni problem in jedro zla, ki privede do med slovenskega spopada pa je Možina izpostavil dejstvo, da so po razglasitvi upora proti okupatorju partizani bolj kot okupatorja ubijali slovensko civilno prebivalstvo. To je utemeljil z grafičnim prikazom civilnih žrtev po mesecih – podobnim kot je objavljen v njegovi knjigi Slovenski razkol. Možina je s citati Edvarda Kardelja iz leta 1942, ki pozivajo k likvidacijam, dokazoval, da je civilne žrtve generiral prav Kardelj. Povedal je, da so se ravno zaradi partizanskega nasilja, ki je sedaj tudi s številkami dokazano, v nekaterih krajih začeli oboroževat, da bi se zaščitili pred partizani – pri tem so za pomoč zaprosili okupatorja, kar je bil začetek kolaboracije. Možina je izpostavil, da so uporniki proti partizanom marsikje povzročali zločine- ubijali ujete partizane in ljudi iz partizanskega tabora.
Med predavanjem je prikazal več tabel. Zelo zanimiva je bila tista z mednarodno primerjavo, ki je morda posebej presenetila obiskovalce večera. Tu je bilo razvidno, da sta npr. Francija in Italija izgubili odstotek ali manj prebivalstva med drugo svetovno vojno, Slovenija pa kar 6,7 odstotka. Možina je izpostavil, da je izvorno zlo okupacija, vendar so način upora proti okupatorju v prepletu z revolucijo in potem tudi protirevolucijo krivci za tako veliko izgubo naših ljudi. Ob koncu je pozval k razločevanju med resnico in mitologijo in izpostavil dva narodna heroja. Na eni strani Janka Premrla Vojka, ki je splošno prepoznan in za katerega je čedalje več dokazov, da so ga je dalo umoriti partizansko vodstvo. Na drugi strani je Albert Gruden Blisk – partizan in likvidator, ki dokazano posilil in umoril več deklet na Krasu a ima pred sodiščem v Sežani še vedno spomenik kot narodni heroj.
Izpostavil je še, da travmatični zgodovini ni moč ubežati, saj se po epigenetskih raziskavah sledi travm gensko prenašajo na potomce. Zato je pot do resnice in spoznanja nujna in zdravilna za obe strani. Po njegovem so žrtve tudi tisti, ki sodelovali pri povojnih pobojih.
Pirjevec z dejstvi sploh polemiziral
Medtem ko je Možina za svoje trditve navajal in vire in izračune, pa je bil dr. Jože Pirjevec vsebinsko ohlapen. Nobene od konkretnih za partizansko stran hudih navedb Možine ni niti poskušal demantirati, kar je njegove privržence, ki jih v dvorani ni bilo malo, brez dvoma presenetilo. Uvodoma je zastavil svoj nastop z oceno, da je vsaka vojna tragedija in leglo zla in dodal, da napak partizanske strani ne zanika. Vtis je bil, da skuša Možinovo prepričljivost omiliti s čustvenim označevanjem partizanskega boja kot najsvetlejšega akta v naši zgodovini, ki nas je po Pirjevcu popeljal iz naroda hlapcev v narod, ki je postal mednarodni subjekt.
Eden od udeležencev ga je kasneje opomnil, da je govorjenje o narodu hlapcev poniževalno in neresnično saj smo se uspeli v zgodovini postaviti zase. Pirjevec je v nadaljevanju izpostavil je pogum in patriotizem vodilnih komunistov Kidriča in Kardelja, ki sta vodila tudi partizansko gibanje. Zelo kritičen je bi do škofa Gregorija Rožmana in katoliške cerkve sploh s trditvijo, da je cerkev generirala kolaboracijo z okupatorjem. Rožmanu je celo očital, da je skušal z Italijani in kasneje Nemci snovati nekakšen katoliški totalitarizem. Ostrih kritik je bilo z njegove strani deležno tudi domobransko vodstvo zaradi povezovanja z Nemci v času, ko so ti že izgubljali vojno. Pirjevec se je spraševal, kaj bi se zgodilo s Slovenci, če ne bi bilo druge svetovne vojne in partizanskega upora? Po njegovem bi naš narod postal žrtev velikih sil, s katerimi smo mejili. Poudaril je, da smo v boju proti fašizmu naredili velik kvalitativni skok, odpornost pa nas je preoblikovala in ohranila naš obstoj. Po njegovem mnenju te enkratne in pomembne volje do upora ni mogoče prezreti. Izpostavil je še pomembno vlogo mladina in zlasti žensk v NOB, kar je privedlo k njihovi emancipaciji. Pirjevec je izrazil stališče, da je imela vojna take razsežnosti kot jih je opisal Možina predvsem v t.i. Ljubljanski provinci medtem ko je bilo na Primorskem drugače in bolj enotno.
Je res vseeno kje in kako so žrtve revolucije pokopane?
V zadnjem delu soočenja sta zgodovinarja replicirala eden drugega. Možina je na primer izpostavil da se je potrebno pri zgodovinskem raziskovanju držati dejstev in imeti distanco do obravnavane tematike, ne pa se z njo čustveno poistovetiti na škodo resnice. Ocenil je, da je demonizacija škofa Rožmana pretirala in je sad povojnega konstrukta, ki je želel omejiti cerkev, kot edino institucijo, ki si je ni uspel podrediti. Drugačno mnenje je postavil tudi glede Primorske. Strinjal se je sicer, da so bili Primorci enotni v boju proti fašistični Italiji, vendar je po njegovem tudi tu, sicer z zamikom, udarila revolucija tako, da beleži tudi Primorska visok odstotek žrtev – 6.5 odstotka.
Pirjevec je komentiral fojbe, ki so po njegovem sredstvo italijanske propagande. Možina pa je menil, da so komunistični povojni pomori, ki so udarili tudi v Trst in Gorico porazni za ugled Slovencev. Gosta sta odgovorila tudi na nekaj vprašanj. Glede pokopa žrtev iz Macesnove gorice sta se oba strinjala, da je to civilizacijska nuja, pri čemer je Pirjevec presenetljivo izjavil, da za mrtve ni pomembno ali so pokopani v piramidi ali kjerkoli. Možina pa se je postavil na stališče, da je mesto pokopa pomembno za žive in za civiliziranost države v kateri živimo. Po njegovem je mesto pokopa na Žalah v Ljubljani izbrano zato, da se žrtve tudi simbolno vrnejo v slovensko občestvo ne pa da jih znova skrivamo tako, kot so želeli povojni revolucionarji.
Večer je pokazal, da so take debate kljub različnim stališčem potrebne in zanimive. Iz soočenja je bilo moč razbrati, da skuša Možina z enakimi kriteriji vrednotiti vse tri totalitarizme, medtem ko Pirjevec komunističnega na nek način jemlje v zaščito, češ, da je Slovencem dal upornost in emancipacijo. Zanimivo je tudi, da je Pirjevec proti izjavi Slovenske akademije znanosti in umetnosti o slovenski spravi, čeprav je redni član SAZU.
Zaradi izida tržaškega soočenje, ko Pirjevec ni uspel parirati navajanju dejstev mlajšega kolega, ni pričakovati, da se bo podobno soočenje kmalu ponovilo.
C. Š.