fbpx

Andrej Aplenc: “Potrebujemo vlado, ki je ne bo vodila globoka država”

Foto: utrip-ljubljane.si

Andrej Aplenc je bil dvakrat zaprt na Golem otoku. Z dr. Jožetom Pučnikom in Danetom Zajcem je ustanovil Zavod za oživitev civilne družbe. Več nam je zaupal v pogovoru.

Danes ste podpredsednik Društva političnih zapornikov. Nam lahko zaupate, kdaj in zakaj ste bili zaprti na Golem otoku?
Na Golem otoku sem bil zaprt v letih 1949-1950 in 1952-1954. Prvič so me zaprli kot dijaka, aretiran sem bil v razredu med poukom, bil sem v kratkih hlačah. Vklenili so me v verige in na Goli otok sem prišel s prvo skupino zapornikov, pred nami tam ni bilo nikogar. Menim, da so me poslali na Goli otok, ker sem preveč govoril, bil sem član mladinske organizacije SKOJ, na delovni brigadi sem bil komandir čete in sem dovolil puncam in fantom ples v nedeljo, namesto marksistične vzgoje. Zaradi tega sem bil izključen iz SKOJ-a, nakar sem govoril, da nimamo prave svobode. Drugič so me zaprli, ker nisem hotel poročati Udbi o zapornikih z Golega otoka. Sicer sem pa vse to opisal v članku, ki je bil objavljen v publikaciji Temna stan meseca, v izdaji Nove revije, vsakdo si jo lahko izposodi v knjižnici.

Z dr. Pučnikom in Danetom Zajcem ste ustanovili Zavod za oživitev civilne družbe, ki je bil posebej dejaven na medijskem področju. Bi Slovenija tak zavod potrebovala tudi danes?
Prepričan sem, da. Naš zavod je redno prirejal novinarske konference, na katerih smo komentirali politična dogajanja. Izdali smo tudi dve tematski številki revije za človekove pravice Dignitas. Ti dve številki sta imeli naslova Medijska konstrukcija slovenske realnosti in Medijska in človekova (ne)svoboda. Že naslova povesta, s kakšno tematiko smo se ukvarjali. Številki sta bili zajetni, vsaka je imela okoli 400 strani, vsebina so pa bili članki različnih avtorjev.

Kje vidite ključno težavo današnjih medijev?
Ključna težava je ista, kot je bila takrat, le da je danes še veliko slabše. To je, naša medijska scena ni pluralna, v vseh demokratičnih državah imate časopise, ki so svetovno nazorsko in s tem tudi politično različno usmerjeni, eni podpirajo vlado, drugi opozicijo. Kar pa je še veliko bolj pomembno, raziskovalni novinarji imajo zato možnost, da preiskujejo tako vladna kot opozicijska dejanja. Svetovno znan primer tega je Watergate, kjer sta raziskovalna novinarja časopisa Washington Post razkrila afero, ki je odnesla takratnega predsednika ZDA Nixona. Pri nas tega ni, nihče od novinarjev ne raziskuje bančne luknje in tajkunskih mahinacij. Imamo tri glavne časopise, vse tri lastninsko obvladuje tranzicijska postkomunistična elita, ki bi ji lahko rekli tudi naši tajkuni, ki pa ne raziskujejo samih sebe. Na televiziji imamo zelo podobno sliko.

Celoten intervju preberite TUKAJ