Intervju: Roman Perklič, rudar, Zagorjan

Rudar Roman Perkli (Foto: nase-zasavje.si)

Zasavje je daleč okoli prepoznavno po rudnikih in rudarjih, ki so si težko služili kruh. Ker pa je v zadnjem času Zasavje izpostavljeno tudi zaradi ponovnega odprtja rudnika Sitarjevec v turistične in druge namene, smo se odločili narediti intervju s predstavnikom rudarske stroke. In to je rudar, knap, kot sam pravi, gospod Roman Perklič iz Zagorja.

Zapis prijetnega pogovora z nekdanjim rudarjem Rudnika Zagorje gospodom Romanom Perkličem, katerega oče je bil prav tako rudar. Opravljal je predvsem električarska dela v rudniku in bil med drugim tudi predsednik rudniškega sindikata z najdaljšim mandatom v 250-letni zgodovini delovanja Rudnika Zagorja.

Spoštovani gospod Roman Perklič, upokojeni rudar, kakšno je življenje upokojenega rudarja in kako je z vašim zdravjem?
Moje zdravje je zaenkrat še kar v redu, primerno moji starosti. Moje življenje v pokoju pa je razgibano kot je bilo v času, ko sem bil še zaposlen v Rudniku Zagorje. Bil sem aktiven v društvu TD Ruardi kot starešina rudarskih uniformirancev pri izvajanju SKOK ČEZ KOŽO. Pridobil sem si licenco za lokalnega turističnega vodnika po Zasavju, kakor tudi za vodnika ogledov rudarskega muzeja Loke Kisovec in to vodenje več let upravljal. Trenutno, ta čas pa opravljam delo TV-snemalca v studiu ETV Kisovec.

Kako je potekala vaša pot od izobraževanja, do zaslužene upokojitve ?
Po izobrazbi sem elektrikar in takšno delo sem opravljal tudi v rudniku Zagorje. Preden pa sem dobil zaposlitev elektrikarja, sem skoraj leto dni opravljal rudarska dela kot pripravnik, tako da mi je tudi delo rudarja dovolj poznano. Ob dodatnem izobraževanju pa sem si pridobil tudi naziv rudarski reševalec za rudnike. Vsako delo, ki mi je bilo dano sem z veseljem opravljal vse do svoje upokojitve.

Ste imeli radi jamo in koliko časa ste bili kot aktiven rudar preden ste odšli v sindikalne vode?
Na delo v jamo sem hodil z veseljem, zato pa sem tudi zdržal do upokojitve. Svoje sindikalno delo kot predsednik sindikata Rudnika Zagorje v zapiranju pa sem opravljal zadnjih trinajst let, vendar kot volonter, ob delu. Upokojil sem se pri starosti 53 let, s 33 leti delovne dobe.

(Foto: nase-zasavje.si)

Kako to, da ste se odločili delovati v sindikatu in kaj je bil glavni razlog?
Za delo v sindikatu sem se odločil na priporočilo sodelavcev, ker sem čustven in rad pomagam ljudem in zaposlenim sodelavcem z nižjo plačo. Predhodno sem bil ustanovitelj sklada delavske samopomoči. Največji izziv pa je bil, kako reševati skozi kadrovsko politiko presežne delavce, katerim se bodo ukinjala delovna mesta, ko se pričnejo rudniki Zagorje, Senovo in Kanižarica postopno zapirati, saj je bil sprejet zakon o zapiranju le teh rudnikov, ki sem jih predhodno omenil, meseca decembra leta 1994.

Kakšno vlogo je imel sindikat nekoč in kako je potekal sindikalni boj? Ste bili sindikati in sindikalisti slišani?
Vloga sindikata se od preteklosti pa do danes ni bistveno spreminjala, naša vloga je bila, da imajo zaposleni v rudniku, kot prvo, varna delovna mesta, osebno zaščito in ustrezno redno plačilo za opravljeno pošteno delo. Če so se pojavljale določene kršitve ali odstopanja od kolektivne pogodbe smo sindikati ustrezno ukrepali tudi z oblikami sindikalnega boja, kot so po vrstnem redu; protestna opozorila, protestni shodi, opozorilo o napovedi stavke in na koncu tudi stavkali, če pogajanja niso uspela. V mojem sindikalnem mandatu sem veliko svojega truda vložil v pogajanja in zelo velikokrat uspel tako, da skrajne oblike sindikalnega boja niso bile potrebne.

Več na nase-zasavje.si …