V luči približevanja lokalnim volitvam se je oglasil jezen Ljubljančan, ki poudarja, da je situacija v Ljubljani slaba, in ker je prepričan, da se bo situacija izboljšala, če resnici pustimo na površje, se je odločil, da to prikaže v javnem pismu. “Rad bi izpostavil, da je situacija v Ljubljani slaba, se je poslabšala in je slaba tudi v primerjavi z drugimi občinami. Občine na Dolenjskem na primer se cvetoče razvijajo. Za to slabo stanje krivim sedanje vodstvo. Skušam tudi razumeti, kaj so naredili dobrega (nekaj, ampak premalo. Na primer, pozitivna sprememba je podzemna garaža pod Parkom Zvezda, Kongresni trg). Če hočemo to izboljšati, je prvi korak, da si vsi Ljubljančani ozavestimo to situacijo in imamo čim večji vpogled v resnično stanje,” uvodoma izpostavlja.
Nadalje jezni Ljubljančan izpostavlja, da je očitno, kaj je šlo narobe. “Mislim, da je očitno tudi večini, ki se potrudi na stanje v Ljubljani gledati brez jeze ali strahu in nepristransko.” Kot najbolj problematično je ob tem izpostavil poslabšane ali uničene cestne povezave. “Ta točka nas v Ljubljani zelo mori in otežuje vsakodnevno življenje.”
Glede uničenja Slovenske ceste v centru jezni Ljubljančan opozarja, da namesto, da bi se zavzeli za izboljšanje ceste, na primer potegnili dvopasovnico po sredini Ljubljane in skrčili pločnik, je zdaj tam nekakšna zelo lepo okrašena neuporabna cesta, po kateri se vozijo kolesarji in avtobusi. “To žal ni tako razumno, kot nas hočejo prepričati. Ljudje – pešci so dosti bolj okretni kot avto in bi ob potrebi lahko našli pot čez center, avto pa ne more, ker lahko vozi samo po omejenih cestah. Avtobusi so dosti počasnejši kot avti, pa še prtljažnika nimajo. Tako avtobusi, taksiji kot kolesa so zaželene alternative. V Ljubljani tudi na tem področju niso naredili razumnih izboljšav.”
Ljudje stojijo v gužvi, desni pas pa prazen
Ob tem se je obregnil ob oslabitev Dunajske in Celovške ceste in dejal, da sta obe cesti v smeri centra zaprti za ves promet, razen za avtobuse in taksije. “To se mi zdi najbolj nerazumno in si ne morem pomagati, da me ne bi užalilo. Ljudje stojimo tam v gneči kot nekakšni telički, desni pas pa prazen. Kakšno nasilje nad ljudmi, ki imamo vso moč v svojih rokah. Kako si upajo izvajati takšno nasilje, ki večini ni všeč, in mislijo, da bodo še vedno vodili. In to vse delajo z našim denarjem od davkov. Vso realno moč imamo ljudje, tudi tisti, ki vodijo. Zavedati se moramo, da so tudi v vodstvu ljudje razdeljeni na dobre in škodljive,” poudarja in dodaja, da se mu zdi daleč najbolj nerazumna zapora Slovenske ceste. Predstavlja namreč eno izmed dveh povezav skozi osrčje Ljubljane. “Cesta, ki je bila vedno v zgodovini in tudi v prvotnem prostorskem planu prometnih povezav. Mogoče tudi edina, ki je šla ravno skozi sredino mesta. To je nadaljevanje dvopasovnice Dunajska cesta in bistvena cesta skozi Ljubljano. Če bi, namesto zapore ceste, to cesto z razmislekom preoblikovali v dvopasovno ali dvopasovno vsaj na eni strani, bi bila razbremenjena celotna obvoznica okoli mesta. Nikakor pa si nebi smeli privoščiti zapreti te ceste, preden bi ojačali nekatere druge povezave!” poudarja kritično.
Zakaj imamo župana, če nam ničesar ne uredi
Po besedah prebivalca Ljubljane je težko dojemljivo in gledljivo, kar se dogaja tam med polji v Šentvidu, nekje med Savljami in Mercator centrom. “Tako je, kot v kakšnem povojnem stanju. Zakaj sploh imamo vodstvo, župana, če nam ne uredi ničesar. V Šentvidu in drugih malo bolj obrobnih delih Ljubljane (Zalog …) je treba najprej urediti cestno in drugo infrastrukturo. Tam prostora ne primanjkuje in vem, da bi se stanje dalo urediti, če bi v to vodstvo usmerilo svojo energijo. In tudi občani in lokalni prebivalci, tudi oni morajo usmeriti svojo energijo v to.” Ob tem v pismu opozarja na popolno izoliranost poslovne cone Stegne in dodaja, da je okoli nje samo ljubi prostor za gradnjo ceste, pa je totalno odmaknjena, čeprav je čisto v mestu. “Gospodarska škoda je velika.”
“Naredimo povezave med Bežigradom in Šiško, tam v bližini Leka, kjer je tudi veliko neizkoriščenega prostora in imajo neko industrijsko cono Šiška, ki je spet čisto izolirana. V prostorski plan je potrebno vključiti povezave, ne samo graditi stavbe. Tam je nekaj velikih tovarn, ampak tudi druge enote popolnoma blokirajo prehod. Še pešci ne morejo priti iz Bežigrada v Šiško na velikem delu prostora okoli Leka in športnega centra ŽAK. Še enkrat ponavljam, da tam ni nič drugega kot ljubi prostor in priložnosti za zaslužek. Zakaj imamo vodstvo, če se res nič ne da narediti? Da se narediti,” je prepričan.
Gre za nekakšno zaroto, da se načrtno oslabi cestne povezave
“Konec Vodnikove ceste proti centru mesta, kjer je križišče s cesto Na jami, so sedaj naredili enosmerno cesto. A ne v pravo smer. Neposredna posledica te odločitve se je pokazala naslednji dan in traja do sedaj. Posledica je zelo oslabljena cela Vodnikova cesta. Vodnikova cesta ima kar naenkrat zastoje. Čeprav je bila to zelo majhna cestica, je predstavljala še eno pot do priključitve na Celovško cesto. Zdaj vsi čakajo na cesti Na jami za priključitev. To cesto Na jami so pa že pred nekaj leti oslabili tako, da so prepovedali ljudem zapeljati naravnost z obeh pasov do ceste Drenikova ulica, ki je dvopasovna.” Jezni Ljubljančan je prepričan, da gre za nekakšno zaroto, da se načrtno oslabi cestne povezave. “Verjamem da so ljudje lahko zelo nerazumni, ampak če pa delajo slabše odločitve kot navaden žreb (če vržeš kocko za odločitev), potem pa je nekaj narobe. Stanje na ljubljanskih cestah se da v nekaj mesecih popraviti in verjamem, da se tudi bo popravilo.”
Ob problematiki poslabšanih ali uničenih cestnih povezav je opozoril na nasilje, ki ga izvajajo z ležečimi policaji in utripajočimi obvestili za hitrost, in na nevarne in ovirajoče narisane kolesarske steze. “Ležeči policaj in električno varnostno obvestilo se slišita kot nekaj dobronamernega. Verjamem, da je bil izum – ležeči policaj – mišljen kot dobra stvar. V resnici pa je to uničenje ceste – ceste so zgrajene sploščene z razlogom. Ljudje so tudi že preobremenjeni z reklamami in podobnimi stvarmi, da ne potrebujemo še nasilnih avtomatov, ki nas z nekimi psihološko preučenimi načini silijo zmanjšati hitrost. Preganjati je treba tiste, ki delajo škodo, ne pa zaradi prikladnosti kar vse, ki niso ničesar zagrešili! Dobre niso niti nevarne in ovirajoče narisane kolesarske steze. Samo zožiti ceste in reči kolesarjem in avtomobilistom: ‘Zdaj se pa pejte.’ Isti model nasilja in nasilnih rešitev.” Po besedah jeznega Ljubljančana morajo biti omogočene cestne alternative in parkirišča. “Stanje se je poslabšalo in je v preteklosti delovalo zadovoljivo,” še poudarja
Večna gradbišča
V nadaljevanju se v pismu sprašuje, zakaj imamo člane občinskih svetov in župana, če niso sposobni usposobiti nekih parcel na najboljših lokacijah in se te zaraščajo ter se tako dela milijonska škoda. “Lahko bi, če bi se za to trudili, ali pa niso primerni za upravljanje Ljubljane. Na primer Plečnikov stadion in okolica, vključno z ogromno parcelo za OŠ Vita Kraigherja, ponujajo ogromen potencial. Za razcvet majhnih podjetji v Ljubljani je potrebno malo. Predvsem parkirišča. Če pogledate po Ljubljani, skoraj vsaka lokacija uspe, če imajo ljudje kam parkirati. Prostorski plan v Ljubljani je skoraj tako škodljiv kot cestni plan. Da je sredi Bežigrada nek ogromen prostor, kjer zdaj ni nič pomembnega, še nekaj preostalih malih podjetnikov se pa gnete na prostorih brez kakšnega pravega dostopa za avtomobile. Za prostorski plan je treba razumeti, kaj je nekje najbolj potrebno, in vodstvene sposobnosti trenutnega vodstva so nesprejemljive. Blizu Plečnikovega stadiona v kompleksu Bežigrajski dvor je neko večno gradbišče, kjer je bila v prejšnjem stoletju vojašnica. Tam se ljudje gnetejo za parkirišča vse okoli, na tem kraju jim pa ni omogočeno parkirati. To večno gradbišče je zaprto z železnimi pregradami. To ni vse, ampak upam, da se je povečala zavest o teh očitnih napakah in kje odteka največ denarja iz Ljubljane.”
Nepošten način in vsesplošna nerazumnost upravljanja
V Ljubljani se po prepričanju pisca uveljavlja nepoštenost na različnih področjih, kar je izredno škodljivo za gospodarstvo. Prav načela so namreč najboljše zagotovilo za dobro vodenje tako podjetja kot tudi mesta, če pa teh ni, se ustvarjata le sovraštvo in nasilje. “Vsi vedo, da je na prvem mestu za gospodarstvo prometna infrastruktura.” Po njegovo je skrajno nerazumno, da se v Ljubljani daje tak pomen turistom, namesto cestnim povezavam, parkiriščem, prostorskemu planu, namenjenem občanom, neškodljivi mestni razsvetljavi (sedaj nameščajo neke močne reflektorje z belo svetlobo), odstranitvi nasilnih reklamnih plakatov (živi mrtveci-zombiji, ki prinašajo strah, ter na pol gole ženske in moški, ki pohujšujejo otroke) in številnim drugim pomembnim stvarem za prebivalce.
V zaključku razjarjeni Ljubljančan izpostavlja, da se vsa ta obremenitev Ljubljančanov vidno pozna na obrazih in vsesplošnemu počutju. Tako tudi na dejanski energiji, ki je potrebna za življenje. “Mnogo ljudi zboli zaradi prevelike izčrpanosti duše in telesa. Vem, da na izčrpanost vpliva vsaka stvar, kot so reklame na telefonu, internetu, televiziji, ležeči policaji na cesti, svetlobni signali, reklamni plakati in tudi drugi izčrpani ljudje. Če se zmanjša vsesplošna energija ljudi, potem se poslabšajo tudi kakršnekoli storitve, kar obremenjuje uporabnika (nas), ker mora biti bolj pozoren na izvajalce. Tudi nasilje na cesti se poveča, če je stanje slabo. In kar je najpomembnejše, za vse to so v občutni meri krivi župan in ljudje, ki vodijo vse te javne zadeve. Jaz ne morem normalno živeti v Ljubljani, če me na vsakem koraku nekdo ali nekaj ovira.”
Po prepričanju Ljubljančana je potrebno ljudem vrniti svobodo, številne izbire ter varnost (tudi zmanjšanje vdora v zasebnost in osebno integriteto). “Ni potrebno razmišljati, kako ljudi prisiliti v pravilno ravnanje in kako ustvariti nek popoln sistem, ampak samo, kako pravilno voditi skupne, javne zadeve v duhu pravičnosti in svobode.” Zdajšnje vodstvo v Ljubljani se po njegovem prepričanju teh načel v zadnjih desetih letih ni držalo in jih je tudi kršilo. “Volitve za novega župana bodo čez en mesec in potem spet čez štiri leta. Vse, kar moramo narediti, je, da govorimo, in to stanovitno, z glasom resnice. Brez strahu in tudi brez sovraštva naj govorimo vsak s svojim glasom, osnovanim na naših krščanskih vrednotah in bogaboječnosti. Vsa moč je v naših rokah in če ne zmagamo, to ni zaradi naše nemoči, ampak ker nečesa ne delamo prav. Vse je zares v Božjih rokah in ni potrebno skrbeti za širšo sliko, če stvari delaš prav. Vse, kar je potrebno, je osredotočiti svojo moč na to, kar je prav, se združevati v manjše skupnosti (kjer se ve, kaj se dela) in bolj ali manj ignorirati mnenja nasprotnikov in se dogovarjati samo ob neposrednem stiku in ko ne gre drugače.”
V tem praktičnem primeru, pri izvolitvi novega in boljšega vodstva Mestne občine Ljubljana, po besedah jeznega Ljubljančana ni potrebno veliko. “Verjamem, da če bi ljudje razumeli, da se je ustvarila že večmilijardna škoda neposredno zaradi škodljivega vodstva v zadnjih desetih letih in kdo ve, kakšni zdravstveni problemi zaradi vsega dodatnega stresa, to vodstvo ne bi dobilo več kot 15 odstotkov glasov na volitvah. Poizkusimo se ozavestiti do tega novembra,” zaključuje v pismu.
H. M.