Ptujske mestne oblasti so na svoji spletni strani pred dnevi objavile vest, da je umrl nekdanji direktor Službe državne varnosti Janez Zemljarič. “Sporočamo vam žalostno vest, da je umrl gospod Janez Zemljarič, častni občan Mestne občine Ptuj,” se glasi začetek objave. Ptujske občane vabijo, da se vpišejo v žalno knjigo pokojnika, v njegovem imenu pa so danes celo organizirali žalno sejo Mestne občine Ptuj. Vse to za pregovornega “strica iz ozadja”, predvsem pa osebo, ki jo bremenijo grozljive obtožbe o odgovornosti za likvidacije političnih oporečnikov. Ptujska županja je Nuška Gajšek, ki prihaja iz vrst Socialnih demokratov, pravno formalnih naslednikov Komunistične partije.
V medijih, predvsem tistih, ki še vedno vzdržujejo vrednostno vez z nekdanjim enopartijskim sistemom, so se o Zemljariču razpisali kot državniku, vplivnežu in gospodarstveniku. Sence njegovega življenja so prikladno izpustili. Kot je bil njegova neposredna vpletenost v politični umor Nikice Martinoviča v Celovcu leta 1975, ali pa kako se je Zemljarič prostovoljno interniral v psihiatrično bolnišnico zaradi demence, ko so hrvaški pravosodni organi morali izročiti nekdanjega šefa hrvaške UDBE Nemcem zaradi vpletenosti v likvidacije nemških državljanov. Prav lahko bi se zgodilo, da bi Nemci še njega poklicali kot pričo, je poročal Portalplus.
O dokaznem gradivu, ki ga je o Zemljaričevi vpletenosti v vsaj en politični umor zbral današnji župan Radencev Roman Leljak, je v preteklosti veliko poročal Reporter, ki ga je kasneje prevzel medijski tajkun Martin Odlazek, s čimer je izginila tudi motivacija za poročanje o stranpoteh levice in njenih neformalnih liderjev. Iz takratnih pisanj izhaja, da se je zoper Zemljariča zbralo telo dokazov, predvsem dokumentov iz arhiva RS Slovenije, ki kažejo, da je takratni načelnik SDV Janez Zemljarič odobril akcijo, ki se je končala s smrtjo emigranta Martinovića. Politični umor je bil kazniv tako po tedanji zakonodaji kot današnji. Leljak si je zaradi svojih razkritij nakopal Zemljaričev srd in tožbo, ki jo je slednji naposled izgubil. Sodišče je namreč odločilo, da je imel Leljak ustrezno utemeljitev za svoje navedbe.
Omenjeno sojenje je sicer tudi zgodba o naravi slovenskega pravosodja. Kako je namreč mogoče, da neko sodišče ugotovi, da je imel preiskovalec Zemljaričevega delovanja utemeljen sum, da ga je obtožil odgovornosti za politični atentat, in se pri tem ni zganilo tožilstvo, ki bi zoper Zemljariča moralo, če bi bilo vredno svojega imena, nemudoma vložiti zahtevo za preiskavo? Umor namreč nikoli ne zastara, Sloveniji pa bi proces, ki bi odprl to temno plat naše zgodovine, lahko le koristil.
Madonca, malo pred smrtjo pa še čisto podivjan. Ubogi ljudje na katere se je spravil v svojih mladih letih. pic.twitter.com/1dtDjn7WPr
— Ciril 🇸🇮 🇵🇱 (@CirilJenko) January 3, 2023
Žalovanje ptujskih oblasti
A bistveno vprašanje, ki se zastavlja, je, kako je možno, da neka občina, ne glede na to, da je bil Zemljarič njen častni občan, izvede žalno slovesnost za osebo, ki se je v jeseni svojega življenja soočala s takšnimi obtožbami? Možnosti sta dve, ali gre še za en poskus legitimacije in normalizacije političnega nasilja s strani tranzicijske levice, ali pa se je seja izvedla po nekakšnem avtomatizmu, ki pritiče pokojnim častnim občanom. Slednja možnost ne bi smela biti izgovor. Materiala in možnosti za domače branje za može občinske uprave in županjo Gajškovo je namreč na pretek.
Gal Kovač