fbpx

Umrl je akademik dr. Jože Mlinarič iz župnije sv. Magdalene v Mariboru, avtor monografije o kartuzijanih in kartuziji Bistra

dr. Jože Mlinarič (Foto: SAZU)

Dr. Jože Mlinarič je bil precej povezan z našo župnijo. Bil je v župnijskem svetu, uredil je arhiv in v celoti daroval za fresko sv. Krištofa na cerkvi. Mnogo dobrega je naredil za samostan v Stični in v Pleterjah, pa tudi za druge župnije. Redno je prihajal v našo cerkev, tudi k delavniškim svetim mašam. Bogu smo hvaležni za njegovo življenje. Bil je pošten, vesten in skromen. Naj mu bo Gospod bogat plačnik za vse dobro, ki ga je storil,” so ob koncu tedna zapisali na spletni strani župnije sv. Magdalene v Mariboru.

Nezbrisen pečat je dr. Jože Mlinarič vtisnil zlasti raziskovanju in predstavljanju redovništva na Slovenskem. V ta opus je umeščena tudi obsežna monografija o kartuzijanih in kartuziji Bistra, ki jo je pred 20 leti izdal pri Založbi Družina. Mnogi dr. Mlinariča upravičeno vidijo kot vodilnega štajerskega zgodovinarja.

Akademik Mlinarič je bil rojen 13. marca 1935 v Mariboru. Po maturi na Klasični gimnaziji v Mariboru (1954) se je vpisal na oddelek za klasično filologijo na Univerzi v Ljubljani, kjer je leta 1961 diplomiral, nato pa je kot izredni študent 1969 diplomiral še na oddelku za zgodovino na isti univerzi. Kot srednješolski profesor je poučeval na gimnazijah na Ravnah in v Novem mestu, potem je bil arhivar v Dolenjskem muzeju v Novem mestu, od 1971 pa do 1990 pa je v Pokrajinskem arhivu v Mariboru kot arhivist-specialist vodil oddelek za starejše gradivo. Leta 1977 je doktoriral na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani. 1995 je bil habilitiran za rednega profesorja in je do 1990 honorarno predaval na oddelku za zgodovino Pedagoške oziroma Filozofske fakultete Univerze v Mariboru, nato se je na tej ustanovi redno zaposlil in na njej predaval vse do svoje upokojitve leta 2000. 2003 mu je Univerza podelila naslov zaslužnega profesorja. Od 6. junija 1995 je bil izredni, od 7. junija 2001 pa redni član SAZU.

Jože Mlinarič je raziskoval cerkveno, politično, gospodarsko in kulturno zgodovino slovenskih dežel v obdobju srednjega veka in v prvih treh stoletjih novega veka. Intenzivno se je posvečal zlasti raziskovanju preteklosti naših samostanov starejših redov (cistercijanov, kartuzijanov in dominikancev), katerih preteklost je bila dotlej monografsko komajda kaj obdelana, in je s tem izpopolnil vednost o naših najstarejših verskih, cerkvenih in kulturnih središčih. V letih od 1982 do 2009 je objavil s področja monasteriologije osem monografij, v katerih je obravnaval preteklost naših devetih srednjeveških samostanov od njihovega nastanka do razpustitve pod Jožefom II. proti koncu 18. stoletja, in to kartuzij v Bistri, Jurkloštru, Pleterjah in Žičah, cistercijanskih samostanov v Kostanjevici in Stični ter dominikanskih samostanov v Marenbergu (Radlje), na Ptuju in v Studenicah.

Pokojni akademik je za svoje obsežno in raznoliko delo (ukvarjal se je denimo tudi s prevajanjem antične literature) prejel številne nagrade in priznanja; med drugim mu je papež sv. Janez Pavel II. za dosežke pri raziskovanju starejše slovenske cerkvene zgodovine, zlasti še preteklosti srednjeveških samostanov na Slovenskem, podelil naslov viteza komendatorja sv. Gregorja Velikega iz svetnega reda (1999).

V pogovoru za Družino je pred 15 leti o svojem raziskovanju samostanov starejših redov povedal: “Z raziskovanjem samostanov sem želel na neki način zapolniti bele lise v mozaiku vednosti o njihovi preteklosti, hkrati pa v marsičem popraviti izkrivljeno podobo o njih ter po svojih sposobnostih in močeh prispevati svoj delež k slovenskemu zgodovinopisju.”

L. K. F.