Smrtna kazen je bila na slovenskih tleh ukinjena šele leta 1989, zadnja smrtna eksekucija pa je bila izvedena leta 1959.
Prva uradno zabeležena smrtna kazen je bila izvedena davnih 1700 let pr. Kr. v starem Babilonu po Hammurabijevem zakoniku, ki velja za prvo pravno kodifikacijo in prvi kazenski zakon. Hammurabijev zakonik je predvideval smrtno kazen kot kazensko sankcijo za 25 različnih kaznivih dejanj. V 14. stoletju pr. Kr. je bila opisana smrtna kazen tudi v Hetitskem zakoniku, v 7. stoletju pr. Kr. pa v Drakonskem zakoniku iz Aten, kjer je bila smrt predvidena kot edina kazen za vse vrste kriminalnih dejanj. Smrtno kazen so izvajali s križanjem, utopitvijo, pretepanjem do smrti, sežiganjem živih ljudi in s prebadanjem. V srednjem veku je obešanje postalo redna praksa sankcioniranja. Okrutnost tistega časa je prekinil britanski kralj Viljem Osvajalec, ki je prepovedal obešanja za katerakoli kazniva dejanja, razen v času vojne.
10. oktober je svetovni dan boja proti smrtni kazni. Smrtno kazen kot obliko kaznovanja za najhujše, a tudi ne tako hude zločine, še vedno izvajajo številne države.
Seveda to obdobje ni trajalo dolgo, še posebej, ko se je v 16. stoletju na britanski prestol povzpel zloglasni Henrik VIII. Poleg tega, da se je ločil od svoje prve žene in rimokatoliške cerkve, je bil odgovoren tudi za vsaj 72 tisoč usmrtitev. Razlog za smrtno kazen so bili že minimalni prestopki, kot so poroka z židom, zanikanje zločina in izdaja. Vešala pa so zamenjale najbolj krute metode pobijanja, kot so kuhanje v vreli vodi, zažiganje na grmadah, obglavljenje, razčetverjenje ipd.
Najnovejše statistike o smrtni kazni
Po podatkih Amnesty International se kazenske umsrtitve še vedno izvajajo v 22 državah sveta. V letu 2014 je bilo zabeleženih 607 usmrtitev, podatek pa ne vključuje Kitajske, ki po neuradnih podatkih na smrt obsodi in ubije nekajkrat več obsojencev kot cel svet skupaj. Največji eksekutorji so poleg Kitajske še Iran (289), Savdska Arabija (90), Irak (60) in ZDA (35). Uradnih in točnih podatkov v večini držav ni mogoče dobiti, saj so skrbno varovana državna skrivnost, realna številka usmrčenih pa naj bi bila nekajkrat višja. Število usmrtitev se je močno povečalo v državah s politično nestabilnostjo in notranjimi konflikti.
Pozitivna novica je, da je število usmrčenih manjše kot v letu 2013 ter da gredo številne države v postopek ukinitve smrtne kazni.
Moderne metode eksekucij
Države, ki še izvajajo usmrtitve, počnejo to s streljanjem, obešanjem, obglavljanjem, s pomočjo smrtonosnih injekcij in električnega stola. V Savdski Arabiji in Iranu so usmrtitve še vedno javni dogodek. Predvsem v islamskem svetu se vedno bolj dogaja, da so ljudje usmrčeni zaradi bogokletja, uporabe črne magije ali prešuštvovanja. Grozljive posnetke lahko vidimo predvsem z območij, ki jih nadzoruje ISIS in kjer jim človeško življenje ni popolnoma nič sveto. Skupna točka večine držav, kjer je uzakonjena smrtna kazen, je zelo nizka stopnja pravne varnosti in varstva človekovih pravic. Smrtna kazen pa je dokončna, kruta, ponižujoča in nečloveška oblika kaznovanja.
Zadnji človek je bil usmrčen z giljotino leta 1977 v Franciji.
Smrtna kazen v Sloveniji
Zadnji človek, ki je bil na naših tleh obsojen in tudi usmrčen, je bil Franc Rihtarič, ki je bil med različnimi kaznivimi dejanji obtožen tudi protikomunizma in bil ustreljen v gramozni jami blizu Hoč. Smrtna kazen je bila vseskozi del represivne kazenske zakonodaje socialistične Jugoslavije, vendar jo je k sreči malokrat uporabila. Kar pa ne zmanjšuje nedolžnosti in okrutnosti nekdanjega režima, saj je povojna komunistična oblast na veliko izvajala izvensodne poboje nedolžnih ljudi, s katerimi so zapolnili številne jame, rove in kraška brezna.
Zadnjo smrtno kazen je v osemdesetih letih izrekel senat, v katerem je sedel sodnik Branko Masleša, ki je danes predsednik Vrhovnega sodišča samostojne in demokratične Slovenije. Do izvršitve kazni ni prišlo, vendar pa zaradi njega trpi sedanje sodstvo, ki se ne more znebiti duha prejšnjega časa in še vedno na veliko krši človekove pravice, kar nam kažejo statistike primerov pred Evropskim sodiščem za človekove pravice.
Na seznamu vseh držav zasedamo sramotno zadnje mesto.
M. P.