Računsko sodišče je revidiralo učinkovitost podeljevanja statusa nevladne organizacije v javnem interesu na področjih varstva okolja, ohranjanja narave, socialne varnosti, razvoja nevladnih organizacij in športa. Ugotovilo je slabost same ureditve kot tudi njenega izvajanja. Sodišče meni, da so bili Ministrstvo za okolje in prostor (MOP), Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti (MDDSZ) in Ministrstvo za javno upravo (MJU) delno učinkoviti, Ministrstvo za izobraževanje, znanost in šport (MIZŠ) pa neučinkoviti pri podeljevanju tega statusa nevladnim organizacijam. Tovrstni izsledki pri marsikom podkrepijo prepričanje, da se v naši državi javni denar podeljuje na lepe oči.
Konec leta 2021 je bilo pri nas po podatkih Centra za informiranje, sodelovanje in razvoj nevladnih organizacij 26.466 nevladnih organizacij, 5.995 organizacij je bilo od tega takih, ki so imele status nevladne organizacije v javnem interesu. “Vse nevladne organizacije so v letu 2021 prejele skupaj 508 milijonov evrov javnih sredstev, od tega so petino sredstev predstavljala izplačila izvajalcem osebne asistence na podlagi zakona o osebni asistenci”, razkriva Računsko sodišče RS.
Zakon o nevladnih organizacijah, ki se je uveljavil leta 2018, je prispeval k uvedbi enotnega pojmovanja in pogojev, ki opredeljujejo nevladne organizacije. Nevladne organizacije so tako opredeljene kot pravne sebe zasebnega prava s sedežem v Republiki Sloveniji. Te so neprofitne, nepridobitne in kot take niso odvisne od drugih subjektov, so pa lahko organizirane v obliki ustanov, društev in zavodov. Ko je delovanje nevladnih organizacij splošno koristno, ko torej te prispevajo k doseganju ciljev, ki so v interesu lokalnih skupnosti oziroma države, imamo opravka z nevladnimi organizacijami v javnem interesu. Tudi pogoji za pridobitev statusa nevladne organizacije v javnem interesu so bili poenoteni na podlagi omenjenega zakona. Pristojna ministrstva pa so tista, ki podeljujejo status v javnem interesu.
Vsaki dve leti se preverja izpolnjevanje obveznosti
Od vsake organizacije, ki prejme status nevladne organizacije v javnem interesu, se pričakuje, da ta vsaki dve leti pristojnemu ministrstvu poroča glede dosežkov pri delovanju, izvedenih aktivnostih, porabi sredstev in poda informacije glede njenega programa v prihodnje. V primeru, da obveznostim ni zadoščeno, je to podlaga za odvzem podeljenega statusa. Kot izpostavljajo na sodišču, je na ministrstvih, da ta pregledajo predloženo dokumentacijo, prav tako pa se od njih pričakuje, da izvedejo vpogled v uradne evidence, da se na lastne oči prepričajo o izpolnjevanju obveznosti (denimo izpolnjevanju davčnih obveznostih). Obveznost dvoletnega poročanja ne velja le za organizacije, ki delujejo v javnem interesu na podlagi drugega zakona (humanitarne organizacije, gasilska društva). Vseeno pa je nujno, da ministrstvo vsaki dve leti po uradni dolžnosti preveri, ali je še naprej zadoščeno pogojem, ki so omogočili pridobitev statusa.
Vsi izvedeni postopki praviloma niso bili dokumentirani
Ko je Računsko sodišče RS revidiralo učinkovitost podeljevanja statusa nevladne organizacije v javnem interesu na področjih varstva okolja, ohranjanja narave, socialne varnosti, razvoja nevladnih organizacij in športa v obdobju od 2019 do 2021, je ugotovilo, da “ministrstva v postopkih podeljevanja statusa in preverjanja izpolnjevanja obveznosti (dvoletno poročanje) praviloma niso dokumentirala vseh izvedenih postopkov in s tem niso izkazala, da so preverila izpolnjevanje vseh pogojev in kriterijev za podelitev oziroma ohranitev statusa”. Nevladne organizacije z njihove strani niso bile vedno tudi pozvane k predložitvi manjkajoče dokumentacije. “Kljub nedoslednostim pri izvajanju postopkov to v večini primerov ni vplivalo na podelitev oziroma odvzem statusa,” navajajo.
Razloga za nedosledno izvajanje predpisanih postopkov na sodišču vidijo v odsotnosti ustrezne informacijske podpore in kadrovski podhranjenosti na ministrstvih. Le en uradnik na ministrstvu se je v povprečju ukvarjal s postopki podeljevanja statusa in preverjanja izpolnjevanja obveznosti. Področje športa, kjer deluje prek 1700 nevladnih organizacij s statusom v javnem interesu, je tisto, kjer je izrazita kadrovska problematika. “Glede na dejstvo, da med njimi prevladujejo športna društva, ki delujejo na lokalni ravni, bi bilo smiselno ob prihodnjih spremembah zakonske ureditve razmisliti tudi o prenosu nekaterih pristojnosti z ministrstev na lokalne skupnosti,” so prepričani na sodišču.
Učinkovitejše ravnanje bi prispevalo k krajšanju in poenostavljanju postopkov
Po mnenju sodišča bi lahko ministrstva z učinkovitejšim ravnanjem prispevala k poenostavljenju in skrajšanju lastnih postopkov. To bi lahko storila z objavo seznama potrebnih dokazil na spletni strani in s celovito objavo obveznosti, ki so pomembne za ohranitev podeljenega statusa, slednje pa bi bile tudi vključene v obrazložitev izdanih odločb, s katero se podeljuje status v javnem interesu. Ugotovljene so bile tudi nekatere slabosti v zakonski ureditvi, ki so še dodatno oteževale delo po ministrstvih. Organizacije, ki so imele pred uveljavitvijo zakona o nevladnih organizacijah leta 2018 podeljen status v javnem interesu, so imele na voljo prehodno obdobje, v katerem so morale zadosti vsem zahtevam, če so želele podeljeni status tudi ohraniti. Ker je šlo v tem primeru za veliko število nevladnih organizacij, je vse skupaj predstavljalo dodatno obremenitev. Dvoletno poročanje po njihovo ni ustrezno urejeno, saj “nevladne organizacije, ki imajo podeljen status na različnih področjih, zavezuje, da ministrstvu poročajo za vsako področje posebej po drugačni časovnici, in sicer odvisno od tega, kdaj jim je bil status za posamezno področje podeljen”. Neustrezno pa se jim zdi, da lahko “nevladna organizacija takoj po odvzemu statusa ponovno vloži vlogo za pridobitev statusa pri istem ministrstvu oziroma na istem področju”.
Ministrstvom je bilo s strani Računskega sodišča RS podanih več priporočil, od Ministrstva za javno upravo pa je bilo zahtevano, da v sodelovanju z drugimi ministrstvi izvede aktivnosti, na podlagi katerih se bo opredelilo pomanjkljivosti pri izvajanju zakona o nevladnih organizacijah iz leta 2018 in ukrepe, ki bi te odpravljali.
Ker se v popoplavnem obdobju namenja milijone za razvoj nevladnih organizacij, medtem pa se išče denar v žepih davkoplačevalcev, je marsikdo še posebej občutljiv, ko izve, da v preteklosti postopki v zvezi z nevladnimi organizacijami niso tekli, kot bi morali, saj je težko verjeti, da sedaj prav vse teče, kot bi moralo.
N. Ž.