Ministra za zdravje Daniela Bešič Loredana (Svoboda) je po vložitvi interpelacije SDS premier Robert Golob (Svoboda) odstopil. Po Tatjani Bobnar (Svoboda), ki je odletela, ker ni dovolj odločno in v pravo smer “depolitizirala” policije, je padel še drugi minister te vlade, ki so ga še pred nekaj meseci mediji razglašali za najboljšega, ker je premier tako lepo govoril o njem. Novinarji ponavljajo. Papige. Tudi ocene novinarjev, ki smo jih poslušali pred odstopom, kako bo interpelacija SDS združila vrste koalicije, da bo složno podprla Bešič Loredana, se niso potrdile.
Raste minus v državnem proračunu
Še manj je bilo točno poročanje, kako je stranka Svoboda na posvetu za zaprtimi vrati ta teden stopila za svojega ministra, ki mu zaupa tudi predsednica državnega zbora Urška Klakočar Zupančič. Dokler mu premier. Za boljšega preroka je obveljal Erik Brecelj, ko je dejal, da je bolje, če Slovenija zdravstvenega ministra nima, kot da je minister Bešič Loredan. Bolj vsebinsko je odstop ocenil predsednik največje opozicijske stranke Janez Janša (SDS): “Doslej največji prispevek te vlade k skrajševanju čakalnih vrst.” Janša je sicer precej bolj kot na odstop opozarjal na drug zanimiv dogodek tedna. Namreč na rekordni primanjkljaj v državni blagajni v prvi polovici leta. Tako:
Premier Golob je povedal, da sta se z ministrom razšla pri oceni posledic interventnega zakona, s katerim je vladajočim uspelo s krepko več kot sto milijoni evrov iz državnega proračuna podaljšati čakalne vrste v zdravstvu. Za Goloba je narobe, ker se je veliko tega denarja prelilo k zasebnikom. Ob tem sta se razšla z ministrom. Ni ga zmotilo, da so zgrešili dober cilj, za katerega bi bilo treba več kot le naliti proračunski denar. Za večjo luknjo v proračunu brez učinka ni kriv le Bešič Loredan. Na predlog vlade je primanjkljaj državne blagajne za podaljšanje čakalnih vrst z interventnim zakonom povečala večina poslancev. Ti se bodo zdaj seznanjali z odstopom ministra, ki bo s tem avtomatično postal eden od njih. Dobil bo poslanski mandat. Da je premier odstopil ministra, ki ga je razglašal za najboljšega in ki je kraljeval tudi na lestvicah popularnosti javnomnenjskih raziskav, so najbolj slavili v Levici, katere cilj je čim več državnega v zdravstvu in ne zasebniki, ki jim ne moreš prodati po previsokih cenah medicinske opreme in pripomočkov. Zasebnik je tudi Bešič Loredan, ki ima svoj zasebni zdravstveni zavod, za katerega kot zdravnik dela. Tudi kot minister je tam delal. Takšnim zdravnikom iz Levice dodatno očitajo, da so dvoživke. A dvoživke so oni sami. Imajo celo vrsto zasebnih zavodov. Minister Simon Maljevac je, denimo, ustanovil zasebni zavod 8. marec. Miha Kordiš pa se je kot mladi kmet proslavil s svojim zasebnim zavodom Tozd. Kot državni proračun tudi ta, kot sem opozoril že pred časom, deluje z minusom:
Odstop ministra Bešič Loredana je bil verjetno razlog, da je na dan, ko bi moral zaslišati Tatjano Bobnar in premierja Goloba o pritiskih, ki jih je ta skupaj z generalno sekretarko Svobode Vesno Vuković izvajal na policijo, predsednik preiskovalne komisije za zlorabe policije Miha Lamut (Svoboda) za nedoločen čas prestavil spektakularno dogajanje, ki se je nakazovalo. Preveč hkrati bi bilo.
Podržavljenje podražitev v zdravstvu
Levica je v državnem zboru ta teden ob odstopu Bešič Loredana dosegla še podržavljenje prostovoljnega zdravstvenega zavarovanja, ob katerem je pred slabimi štirimi leti razpadla vlada Marjana Šarca. Te “reforme”, kot je to opisal vodja poslanske skupine Svoboda Borut Sajovic, ni predlagala vlada in minister Bešič Loredan. Poslanci Svobode so se menda kar sami spomnili. Vlada pa je dosegla zamik podržavljenja iz septembra na novo leto. Razlog podržavljenja je, ker so nameravale zavarovalnice povišati cene zaradi višjih stroškov v zdravstvu. Višji stroški bodo ostali tudi po podržavljenju. Plačal jih bo državni proračun. Povečalo bo primanjkljaj državne blagajne, ki je že brez tega rekorden.
Skoraj hkrati, ko je Bešič Loredan podpisoval odstop, se je zgodila še zadnja v seriji predčasnih menjav šefov vseh največjih zdravstvenih ustanov v držav, po katerih je zaslovel kot minister. Probleme je odpravljal tako, da je odpravil direktorje. Zalomilo se mu je pri direktorici ZD Ljubljana Antoniji Poplas Susič, ker jo je zaščitil Zoran Janković. Odletel je še šef mariborskega kliničnega centra Anton Crnjac, ki je po daljšem upiranju podpisal sporazum o prenehanju funkcije. Septembra je odstopil direktor UKC Ljubljana Jože Golobič, decembra je svet odstavil direktorja splošne bolnišnice Celje Aleksandra Svetelška in strokovnega direktorja Franca Vindišarja. Konec julija lani je odstopila generalna direktorica Onkološkega inštituta Ljubljana Andreja Uštar. Da naštejem nekaj pomembnejših.
Da je na vrh priletel, da bi z leve onemogočili SDS, Grah Whatmoghu danes nič ne pomaga. Kot ni Bobnarjevi ali Bešič Loredanu. Zasebni zavod Levice 8. marec in “svobodni” novinarji so se na Grah Whatmouga zadnji teden spravili skoraj kot v časih najhujšega stalinizma. Javno so ga na vso moč diskreditirali, ker bi naj ne bil pripravljen prevzeti pošte, s katero ga s pomočjo detektivov kadri vladne koalicije v svetu RTVS odstavljajo, čeprav ga je koalicija že prej odstavila s spremembo zakona. Zdaj ga odstavljajo še kot začasnega direktorja do izvolitve pravega. To je povsem bizarno, ker bo celo začasen direktor Grah Whatmough le še kak teden, saj se končujejo postopki izbiranja novega direktorja. Zakaj torej zdaj celo z detektivi novi svet RTVS na vrat na nos še drugič odstavlja že odstavljenega in mu očita, da se izmika dodatni odstavitvi? En sam razlog je: javno diskreditiranje in poniževanje. Tako:
Na vso moč brcajo mrtvega konja. Izjemno “pogumno”. Če Niko Kovač kdo le narobe pogleda, že kliče policijo na pomoč. Za premierja vodi svet proti sovražnemu govoru. Sama pa je odličen zgled tega, proti čemur se bori.
In dvojnih standardov svobode govora. In sovražnosti.
Je pa to javno poniževanje že odstavljenega pokazalo, da se je vladni koaliciji strahovito zameril, ker ni preprečil zaposlitve Rajka Geriča. Gerič je eden bolj izkušenih novinarjev, urednikov in medijskih voditeljev, kar jih ta država trenutno ima. Tudi s sindikalističnimi izkušnjami. Zmotil je nov “nevladniški” vrh, ki si ga je koalicija nastavila v svet RTV Slovenija, ker se je Geriča generalna sekretarka Svobode Vesna Vuković s pomočjo novega vodstva Telekoma lani že znebila kot direktorja podjetja TSmedia, da je lahko na ta način predčasno dosegla zamenjavo odgovornega urednika Siol.net. Mene. In potem tam nastavil svoj kader, to je Mihaela Šuštaršiča, da ta portal ne objavlja več kritičnih zgodb o ravnanju Goloba in Vukovićeve. A čez pol leta Gerič ni na cesti, kar je bil načrt Svobode. Namesto tega je urednik na še bolj vplivni RTVS, kjer je nekoč že vodil informativni program. Za Vukovićevo in Goloba nočna mora. Povrhu je Gerič zdaj še kandidat za šefa uprave RTVS in strokovno gledano celo najboljši med prijavljenimi kandidati.
Seveda ne bo izbran. Ker je kriterij, da ni važno, če je pismen, važno je, da je naš. Kriterij Svobode.
Končajo se pa te zgodbe, kot se je z ministrovanjem najboljšega ministra za zdravje vseh časov Bešič Loredana.
Ki nenadoma ni več naš.