V strokovni medicinski javnosti odmeva članek, ki odpira eno najbolj občutljivih etičnih vprašanj sodobne medicine: ali bi morali zdravniki v določenih primerih smeti povzročiti smrt pacienta z namenom pridobitve organov za presaditev.
Prispevek, objavljen v ugledni reviji New England Journal of Medicine, podpisuje skupina avtorjev pod vodstvom profesorja z Univerze Harvard dr. Roberta Toga. V njem zagovarjajo idejo, ki jo poimenujejo ”smrt z darovanjem organov”, pri čemer predlagajo premik dosedanjih etičnih meja.
Premik temeljnega pravila
V središču razprave je tako imenovano pravilo mrtvega darovalca, ki določa, da mora biti posameznik mrtev, preden se njegovi organi odvzamejo, ter da zdravniki ne smejo povzročiti smrti z namenom pridobitve organov.
Avtorji članka trdijo, da to pravilo v praksi že dolgo ni absolutno, temveč se prilagaja razvoju medicine in družbenim normam. Po njihovem mnenju gre bolj za ”moralno sidro” kot za neprebojno etično mejo.
Takšno stališče odpira resno vprašanje: ali se osnovno varovalo pred zlorabami v transplantacijski medicini postopoma razkraja.
Sporna definicija smrti
Avtorji kot primer navajajo koncept možganske smrti, ki je bil v zakonodajo uveden kljub strokovnim in filozofskim dvomom. Opozarjajo na primere, kjer so bolniki po razglasitvi možganske še naprej kazali določene biološke funkcije, vključno z rastjo, celjenjem in celo nosečnostjo.
To ruši splošno predstavo javnosti, da darovanje organov poteka šele po dokončni, nedvoumni smrti. V resnici so za presaditve ključni organi, ki ostanejo funkcionalni le ob ohranjeni cirkulaciji, kar pomeni, da telo v trenutku odvzema še ni klasično ”truplo”.
Po kritičnem branju, to pomeni, da se je definicija smrti premaknila iz strogo biološke kategorije v pravno in medicinsko določeno stanje.
Dodatni dvomi pri srčnem zastoju
Članek obravnava tudi tudi darovanje po srčnem zastoju, kjer se smrt določi na podlagi prenehanja krvnega obtoka. Vendar avtorji priznavajo, da obstaja bistvena razlika med ”nepovratnim” in ”trajnim” prenehanjem funkcij.
V praksi to pomeni, da bolnik ni nujno mrtev zato, ker ga ni bilo mogoče oživiti, temveč zato, ker se oživljanje preprosto ne izvede. Smrt tako postane posledica odločitve, ne nujno neizogibnega biološkega dejstva.
Predlog: smrt kot del postopka
Najbolj kontroverzen del članka je predlog, da bi se ob prostovoljni evtanaziji dovolilo tudi neposredno odvzemanje organov kot vzrok smrti.
Po mnenju avtorjev bi moral biti poudarek na privolitvi pacienta in zaščitnih mehanizmih, ne pa na natančnem trenutku biološke smrti. S tem bi se medicina oddaljila od dosedanjega načela, da organov ni dopustno pridobivati na račun povzročitve smrti.
Kritike in širše posledice
Takšen pristop po mnenju kritikov pomeni nevaren precedens. Če se meja med življenjem in smrtjo določa administrativno ali proceduralno, se lahko zaupanje javnosti v zdravstveni sistem resno omaje.
Poleg tega se postavlja vprašanje informiranega soglasja: ali so darovalci dejansko seznanjeni z vsemi dilemami, povezanimi z definicijo smrti, ali pa odločitev sprejemajo na podlagi poenostavljene predstave.
Razprava, ki jo odpira članek, sega dlje od medicinske stroke. Dotika se temeljnih vprašanj etike, prava in družbenih vrednot. Predvsem pa meje, ki ločuje zdravljenje od instrumentalizacije človeškega življenja.
T.P.