Vlada Roberta Goloba nadaljuje s svojo čistko države. Tokrat so zamenjali nadzornike Luke Koper. Iz nadzornega sveta so odstranili Francija Matoza, Nevenko Črešnar Pergar, Andreja Koprivca in Božidarja Godnjavca. Nadomestili so jih Borut Škabar, Barbara Nose, Jožef Petrovič, Boštjan Rader in Mirko Bandelj – zanimiv je predvsem slednji. Nekdanji generalni sekretar Drnovškove in Ropove vlade, notranji minister, ko je Državni zbor uzakonil famozne registracijske nalepke. Vse, kar je nalepka počela, je dokazovala registriranost vozila, z njo pa se je kasneje razvila neverjetna afera.
Bandelj je bil ob uvedbi nalepk (uzakonjene so bile leta 1998) notranji minister, “avtorstvo” nalepk pa zanika. Kot pravi, je bil predlog zakona o varnosti cestnega prometa poslan v Državni zbor januarja 1995. Sam je postal minister 27. 2. 1997, na funkciji je ostal do 16. 2. 1999.
Registracijske nalepke so se na slovenskih avtomobilih pojavile leta 2001. Vse, kar so nalepke počele, je bilo, da so dokazovale registriranost vozila. Uvedba nalepke je sprožila številne kritične odzive, med drugim, zakaj je bila sploh potrebna, ko pa je do tistega trenutka povsem identično nalogo opravljalo in ga še opravlja prometno dovoljenje.
Nalepke je nato kmalu po prevzemu oblasti odstranila prva Janševa vlada. Tako je za Delo komentiral tedanji državni sekretar (kasneje pa minister) z ministrstva za notranje zadeve Vinko Gorenak: “Pregledali smo direktive EU in nobena ne zahteva tovrstnih nalepk. Uvesti nameravamo star sistem prometnih dovoljenj, nalepko pa bomo ukinili, ker je nepotrebna in predstavlja samo dodatno oviro in strošek za državljane.”
Brezsramna korupcija?
Registracijske nalepke so se od samega začetka otepale obtožb o korupciji. Odvilo se je tako – eden od Bandljevih naslednikov na funkciji notranjega ministra je bil Rado Bohinc. Slednji je predlagal odlok, ki je vnašal nalepko (pozor, javno nalepko, ki so jo morali imeti vsa registrirana vozila) med zaupne dokumente, to dejanje pa mu je omogočalo, da za tiskarja nalepk izbere brez javnega razpisa. Izbrani sta bili družbi Mirage in Cetis, ki sta po poročanju medijev začeli prodajati nalepke le štiri dni po podpisu pogodbe. Obe družbi naj bi v razvoj nalepke vložili približno 10 milijonov evrov. Osnovna logika diktira, da nobena družba ne vloži tako visokih sredstev v razvoj projekta, za katerega ni prepričana, da ga bo dobila. Izvajalca sta seveda zanikala kakršnekoli obtožbe o korupciji.
Tukaj se zgodba ne zaključi. Z družbo Mirage je bil kasneje neposredno povezan prav Bandelj. Mirage je začel prve pomembnejše posle z državo sklepati leta 1998, ko je z notranjim ministrom Bandljem podpisal pogodbo o tisku osebnih izkaznic, nato pa je leta 2000 z naslednjim notranjim ministrom, sedaj že pokojnim Borutom Šukljetom, sklenil pogodbo za tisk potnih listov. Bandlja je profesionalna pot vodila iz mesta notranjega ministra ponovno na mesto generalnega sekretarja vlade (funkcijo začne opravljati decembra 2000), nato pa v odvetništvo, kar pa je tudi že čas, ko začne nastopati kot nekakšen zastopnik družbe Mirage. Ko so ga novinarji vprašali, ali je kot zastopnik družbe Mirage urejal posle na notranjem ministrstvu, je Bandelj odgovarjal: “Ne vem, koga sem klical, in o tem vam nimam kaj povedati. Tudi če bi bilo res, da sem koga klical, ni nobenega razloga, da bi govoril o mojih strankah, če bi to bile moje stranke.” Bandelj je, piše Dnevnik, leta 2005 izpričal, da pozna takratnega direktorja družbe Mirage Roberta Rotarja, na sodelovanje z njim, ko je bil na javnem razpisu soizbran kot izvajalec projekta osebna izkaznica in kasneje potnega lista, pa je ponosen.
Kot je poročalo Delo, pa je bil od konca 90. let v družbi Mirage zaposlen še Miloš Šuštar, generalni sekretar notranjega ministrstva, ko je tam ministroval Bandelj.
Drag epilog za davkoplačevalce
Nepotrebne in s hudimi obtožbami o korupciji povezane nalepke je, kot smo že zapisali, odpravila prva Janševa vlada. Dragutin Mate je kot minister od pogodbe odstopil, kar pa družbi Mirage in spremljajoči kompaniji ni bilo povšeči. Nalepke se sicer niso nikoli več vrnile, zaradi odpovedi pred iztekom pogodbenega roka, pa je sodišče razsodilo, da so bili davkoplačevalci Mirageu primorani plačati 8,4 milijona evrov. Zadeva ja nato romala še na Vrhovno sodišče, ki je reviziji zoper sodbo višjega sodišča delno ugodilo. Po sodbi je država morala plačati družbi Mirage nekaj več kot 730 tisoč evrov in ne 8,4 milijona evrov.
Minister Gregor Virant je leta 2013 dejal, da so bile nalepke za vetrobransko steklo “velika birokratska neumnost” in da je bilo čisto mogoče, da so le te predstavljale primer “sistemske korupcije” – v smislu, da se predvidi zakonska obveza, z razlogom, da bi nekdo dobro zaslužil.
Najslabše, kar premore tranzicijska Slovenija
Vse bolj jasno se kaže, da se z vlado Roberta Goloba na najvišje položaje v družbi vračajo ljudje, ki so simbolizirali tisto najslabše, kar je premogla tranzicijska Slovenija pod vodstvom Janeza Drnovška in njegove rajnke LDS. Kot vedo sami povedati njeni nekdanji člani, je stranka propadla zaradi oblastne samopašnosti in korupcije, ki je prišla z dolgotrajno vladavino levo liberalne klike. Ta se je kasneje iz vsakokratnih propadov vnovič preporodila z novim imenom in se z neverjetno podporo medijev zavihtela na oblast. Zadnja v tej neslavni tradiciji, ki je nasledila ZARES, Pozitivno Slovenijo (iz katere je izšla tudi Alenka Bratušek), SMC, Listo Marjana Šarca, je Gibanje Svoboda in njen predsednik Golob. Tudi sam je bil najprej član LDS (v letih 1999–2000 državni sekretar na Ministrstvu za gospodarske dejavnosti), nato podpredsednik Pozitivne Slovenije, kasneje pa še podpredsednik stranke Zavezništvo Alenke Bratušek.
Gal Kovač.