Čaka nas nova hladna vojna. Gotovo je, da bodo v njej trije bloki: ZDA, Kitajska in Rusija. Prav tako je gotovo, da EU v tej novi hladni vojni ne bo pomemben igralec. Mogoče je, da se bo med ali po tej novi hladni vojni kot četrti blok pojavila islamska civilizacija v svoji fundamentalistično-islamistični podobi. V nobenem izidu EU ne čaka prav nič dobrega.
Ko je ameriški politolog Francis Fukuyama na začetku devetdesetih let 20. stoletja vehementno razglasil konec zgodovine ter absolutno in trajno prevlado Zahoda na svetu, bi vsakogar, ki bi napovedal današnje stanje v mednarodnem prostoru, razglasili za šarlatana. Toda družbe in civilizacije so nepredvidljiva reč in svet se je zdaj že znašel vsaj v uverturi, če že ne na začetku nove hladne vojne. Ko omenimo hladno vojno, vsakdo pomisli na stanje vojne pripravljenosti med svobodnim svetom pod vodstvom in jedrskim dežnikom ZDA na eni strani in svetom državnega socializma pod vodstvom in jedrskim dežnikom Sovjetske zveze na drugi strani. Vojna je bila ravno zaradi jedrskega orožja hladna in je taka tudi ostala do zloma Sovjetske zveze oz. bolje rečeno njenega planskega gospodarstva. Velesili si nista mogli oz. smeli privoščiti jedrskega napada na svojega hladnega sovražnika, saj bi to bil nepovraten korak na poti samouničenja, ko bi sledil povračilni jedrski napad. Po drugi strani si velesili tudi nista mogli dovoliti vojne druga z drugo ali celo vojne med dvema njunima tesnima vojaškim zaveznikoma, ker bi to privedlo do stopnjevanja v ostrini bojevanja in bi se zadeva spet zaključila z jedrsko vojno, ki si je zaradi lastnega preživetja nihče ni želel oz. mogel privoščiti. Oba vojaška bloka sta se tako vojskovala v deželah tedanjega tretjega sveta (čemur danes rečemo svetovni jug), pa še to zelo previdno, da ne bi prihajalo do nevarnosti medsebojnih spopadov oz. s tem povezanih eskalacij. Ko je blok državnega socializma gospodarsko in zelo hitro politično klecnil, se je zdelo, da je Zahod zmagovalec, ki bo vzpostavil večni mir, v katerem bo cel svet sprejel tržno gospodarstvo in demokracijo kot najbolj uspešna razvojna modela.
Na novi svetovni šahovnici si nasproti stojijo civilizacijo
Toda pozorni opazovalci zgodovine razumemo, da v tem svetu ni nič večnega. Zato je fantazirajoči Fukuyama že v nekaj mesecih dobil opozicijo v podobi prav tako ameriškega politologa Samuela Huntingtona, ki je napovedal konflikt med civilizacijami, od katerih je v tem svetu Zahod le ena. Danes vemo, da je imel Huntington prav in da se je motil Fukuyama, da se bolj ne bi mogel motiti. Konflikt med EU in Rusijo je civilizacijski konflikt, ker Rusija razvojno nikoli ni bila del Zahoda, čeprav si je pod ruskimi carji to več stoletij prizadevala postati. Danes Rusija odkrito zavrača zahodne civilizacijske vrline in poudarja svoje, ki so zahodnim sicer zelo podobne, a so vendarle drugačne. Za Rusijo je demokracija relativna zadeva, medtem ko gospodarstvo tam vodijo oligarhi.
In težko bi rekli, da ruski civilizacijski vzorec ni uspešen. Res je, da povprečen Rus živi slabše kot povprečen Zahodnjak, toda ruska civilizacija se z današnje perspektive dolgoročno zdi manj ranljiva kot zahodna. Kitajska kot vzhajajoča velesila pa ima popolnoma samosvoj civilizacijski obrazec. Naj vas ne zaslepi dejstvo, da na Kitajskem vlada komunistična partija. To je namreč zgolj fasada, ime. Kitajska komunistična partija uporablja ne stoletne, pač pa tisočletne kitajske civilizacijske vzorce, saj je njen generalni sekretar zgolj nadomestil kitajskega cesarja, medtem ko je komunistična partija na Kitajskem zgolj nadomestila cesarsko birokracijo, ki je skoraj avtonomno od cesarja tisočletja vodila državo. Kitajci ne potrebujejo ne demokracije ne tržnega gospodarstva. Uporabljajo sicer elemente tržnega gospodarstva in se svetu, v katerem še vedno ideološko dominira Zahod, kažejo kot tržno gospodarstvo, a v resnici to niso, kajti za normalno tržno gospodarstvo je potrebna pravna država, ki pa je na Kitajskem ni. Ni važno, koliko milijard dolarjev na Kitajskem nekdo zasluži, saj mu država to lahko čez noč vzame in ga likvidira, če je to v njenem interesu.
Ločitev evropskih in ameriških bratrancev
Trenutno (še) najmočnejši svetovni pol ni več Zahod, pač pa so to ZDA, ki se, kot kaže, postavljajo kot lastna entiteta, saj se vezi med ZDA in EU vse bolj trgajo. To ni zgolj zaradi sedanjega ameriškega predsednika Donalda Trumpa, ki je enfant terrible mednarodnih odnosov. Razlogi za to so globlji. Gre za to, da ZDA niso več tako dominantne, da bi lahko ob pregovorni pasivnosti svojih evropskih zaveznikov v šahu držale cel svet. ZDA in EU se vse bolj razhajajo ne zgolj v dnevni mednarodni politiki, pač pa tudi filozofsko-kulturno, lahko bi rekli celo civilizacijsko. Čeprav je nesporno, da je Zahod ena civilizacija, ki poleg Evrope vsebuje tudi ZDA, Kanado, Avstralijo in Novo Zelandijo ter kakšno manjšo odročno državico zunaj Evrope, je bila med ZDA in Evropo od nekdaj relativno velika civilizacijska razlika.
Evropa je civilizacijsko dolgo gradila bolj na splošni blaginji slehernega državljana in humanosti, medtem ko so ZDA bolj gradile na svobodi in zagotavljanju enakih možnostih slehernega državljana, da v družbi prosperira. Navidezno gre v primeru Evrope in ZDA za isti končni rezultat in v resnici tudi je tako, zato lahko v primeru ZDA in Evrope govorimo o enotni civilizaciji – Zahodu. Toda različnost ameriške in evropske poti do tega istega cilja je tako zelo velika, da lahko upravičeno govorimo o dveh “podcivilizacijah”. In težave, v katerih se je znašel Zahod kot civilizacija in je de facto pred propadom, zdaj povzročajo, da se razpoka med ZDA in EU (kot dominantnim političnim predstavnikom Evrope) širi in poglablja. ZDA, ki za razliko od Evrope ostajajo močne, bodo zato rahljale in po potrebi (začasno ali trajno) prekinile zavezniške vezi z EU, če jih bo to ogrožalo. In, kot kaže, so ZDA v tem trenutku zaradi absurdnih, skoraj že diletantskih mednarodnih politik EU na neki način že ogrožene.
Nova hladna vojna bo multipolarna
Ključ do tega, da vojna sploh lahko ostane hladna, je pomanjkanje interesa po vročem spopadu, ki bi po relativno hitrem postopku odločil zmagovalca. V hladni vojni se vsi bojijo spopada, ker bi ga lahko izgubili ali pa zato, ker bi bil po morebitni zmagi njihov položaj še slabši, kot je bil pred “vročim” bojem. Tako kot je vročo vojno med ZDA in Sovjetsko Zvezo ter njunima blokoma preprečevalo jedrsko orožje, bo vročo vojno med prihajajočimi (zaenkrat) tremi bloki nove hladne vojne (poleg jedrskega orožja, ki je še vedno močan odvračalni faktor) preprečevalo predvsem dejstvo, da so bloki trije. Vroča vojna bi namreč lahko porušila ravnovesje in prišlo bi do nepredvidljivega dogajanja. Če se “vroče” udarita dva bloka, lahko pride do porušenja svetovnega gospodarskega sistema, v katerem bi škodo utrpel tudi tretji blok. Če se dva bloka v vroči vojni povežeta proti tretjemu (npr. Rusija in Kitajska proti ZDA), bi lahko ob njuni zmagi potem prišlo do medsebojnih trenj in vojne med njima, kar bi spet lahko povzročilo novo vročo vojno. Vsi trije bloki so namreč toliko nekompatibilni med seboj, da trajno zavezništvo med njimi ni mogoče v nobeni kombinaciji. Po drugi strani pa se njihova moč s pešanjem moči ZDA, stagnacijo moči Rusije in rastočo močjo Kitajske izenačuje, zaradi česar je (skoraj) nemogoče, da do hladne vojne ne bi prišlo – vzrok za to je ravno nekompatibilnost med njimi, ki je civilizacijsko pogojena. Obstaja pa še nevarnost spopada med tremi bloki v smeri, da bi se v vroči vojni vsi toliko izčrpali, da bi se po tej vojni dvignil četrti blok, vse bolj fundamentalno-islamistični blok islamske civilizacije, ki bi ogrozil preživetje enega, dveh ali celo vseh treh obstoječih blokov.
Kaj se bo v tej novi hladni vojni dogajalo z EU, je nemogoče predvideti. Vsekakor bo v njej EU šibka in nepomembna entiteta. Vzrok za to so porazne strateške, razvojne in vojaške politike EU ter ne nazadnje velika raznolikost njenih članic. Ni nemogoče, da bi si ZDA in Rusija v novi hladni vojni po morebitnem razpadu EU spet razdelili vpliv po principu delitve Evrope iz obdobja po drugi svetovni vojni. Takrat je bila Evropa šibka, zato sta si jo tedanji velesili razdelili skoraj tako, kot si dva brata razdelita torto. Drug, bolj verjeten scenarij pa je, da bi EU v novem svetu hladne vojne ostala nepomembna svetovna periferija, po kateri bi svoje kremplje vse bolj – od znotraj in od zunaj – stegovali islamisti.
Mag. Tadej Ian, politolog, družboslovec in publicist, Demokracija