Tragikomedija z imenovanjem slovenskega spitzenkandidata za evropskega komisarja se nadaljuje – medtem ko želi Golob nadomestiti palestinofila Janeza Lenarčiča s Tomažem “Fifa” Veselom, je več kot očitno, da ne eden ne drugi ne bosta evropska komisarja. Bi se na koncu lahko po vzoru Alenke Bratušek Golob predlagal kar sam? Bi v tem primeru doživel isto usodo kot Bratuškova leta 2014?
Golob na mestu evropskega komisarja ne želi več videti sedanjega komisarja Janeza Lenarčiča, ki je pooblaščen za področje kriznega upravljanja, za svojega kandidata pa je predlagal Tomaža Vesela, padlega kandidata za premierja, ki je v letih 2021 kot predsednik računskega sodišča naredil vse za to, da bi levim strankam pomagal pri prevratu Janševe vlade – pri tem pa je povsem politiziral funkcijo računskega sodišča. Na koncu je ostal brez omembe vrednih funkcij v Golobovi vladi, zdaj pa kot padli vojak revolucije morebiti išče svoj prostor pod soncem.
Lenarčič pa je vendarle v Golobovo smer navrgel nekaj bodic. Sam je bil seveda povsem naključna izbira – brusejski aparatčik, ki ga je LMŠ uporabil kot “dokaz”, kako apolitični so (čeprav se je na koncu izkazalo, da je zvest služabnik slovenske globoke države, zato je LMŠ-jeva poteza skozi distanco veliko jasnejša).
Bodica pregledanega Lenarčiča
“Vsak kandidat za komisarja iz Slovenije mora iti skozi dve ravni preiskusov, prva je na nacionalni ravni, druga na evropski,” je povedal Lenarčič. Kar je jasno opozorilo na tisto nesrečno kandidaturo Alenke Bratušek, ki se je leta 2014 na zaslišanju za evropsko komisarko povsem osramotila. Nekako je videti, da Lenarčič meni, da bi se podobno zgodilo Veselu ali Golobu, če bi kandidiral kateri koli od teh dveh.
Golob bo imel težave tudi zaradi tega, ker zdajšnja (kljub afiliacijam ELS levo-usmerjena) predsednica Evropske komisije Ursula von der Leyen preferira dolgočasnega (in prav tako levega) Lenarčiča. Ta težava bo manjša, če Von der Leynova na evropskem parketu izgubi podporo – leve stranke jo sicer podpirajo, večje težave bo imela pri svoji stranki (ELS), saj njena odkrita podpora levici moti Webrovo linijo običajnih konservativcev. Lenarčič je seveda zanesljiv levi politik, ki se je proslavil s poskusom sabotaže slovenskih evropskih sredstev med pandemijo v skupnem pogoromu leve opozicije proti Janševi vladi. Prav tako se je proslavil kot velik podpornik cilja arabskih teokratskih despotov, da Izraelce preženejo v morje – že takoj po 7. oktobru se je zavzel, da se pomoč za Palestino nadaljuje (tudi po tem, ko se je razkrilo, da so uslužbenci UNRWA bili prisotni pri pokolu civilistov na glasbenem festivalu in po kibucih).
Je bodica Lenarčiča upravičena?
Sicer je bodico Lenarčiča lahko razumeti. Težko je verjeti, da bi se Vesel in Golob na zaslišanju pred evropskimi parlamentarci obnesla kaj bolje, kot se je Alenka Bratušek – ta je na slovenski sceni bolj izkušena in retorično spretnejša od obeh, a je Evropa že po petih minutah spoznala njeno praznost, brezidejnost in naklonjenost izmikanju vsebini vprašanj.
Golob je podobne vrste politika (oba izhajata iz Jankovićevega gnezda PS), a je hkrati skoraj komično neroden, povsem brezsramno laže, kaže aroganco in skoraj otroško prepričanje v svoje izmišljotine (ki nadavno nastanejo v njegovi glavi v tisti sekundi, ko podaja odgovor – njegovi nastopi so tako avtentični vpogled v tok njegove zavesti). Kako bi se tak politik obnesel na resnem evropskem parlamentu, kjer je zelo težko nakladati brez prave vsebine?
I. K.