Demografija vse bolj postaja ena izmed ključnih vprašanj prihodnosti Slovenije in Evrope. Na to opozarjajo številne mednarodne institucije, kot sta OECD in IMF, pa tudi priznani demografi med njimi Janez Malačič, Tomáš Sobotka, Philip Longman in Paul Morland.
Podobna opozorila prihajajo tudi iz širšega javnega prostora. Zbornik Kako preprečiti izumiranje slovenskega naroda II, predstavljan v začetku meseca na posvetu v Državnem svetu, poudarja, da trenutni demografski trendi niso zgolj posledica naključji, temveč odraz globljih družbenih in vrednostnih sprememb.
Dolgotrajen padec rodnosti
Slovenija se že več kot štiri desetletja sooča z rodnostjo pod ravnjo, ki bi omogočala preprosto obnavljanje prebivalstva. Ta prag znaša približno 2,1 otroka na žensko, vendar je Slovenija pod njim že od leta 1981. Najnižja vrednost je bila dosežena leta 2003, ko je rodnost padla na 1,20, v zadnjih letih se pa giblje okoli 1,5.
Kljub rahlemu izboljšanju stopnje rodnosti absolutno število rojstev upada, saj je žensk v rodni dobi vse manj. Tako se danes rodi manj otrok kot pred dvema desetletjema, čeprav je bila takrat rodnost še nižja. Če pogledamo še dlje v preteklost, je razlika še bolj očitna, saj se je v petdesetih letih prejšnjega stoletja rodilo približno dvakrat več otrok kot danes.
Takšna raven rodnosti po ocenah nekaterih raziskovalcev pomeni postopno zmanjševanje populacije. V obdobju od 40 do 50 let let lahko družba izgubi eno generacijo, kar dolgoročno vodi v izrazito krčenje prebivalstva. Projekcije kažejo, da bi Slovenija ob nadaljevanju teh trendov do konca stoletja lahko izgubila pomemben delež avtohtonega prebivalstva. Podobne demografske spremembe že opažamo v državah, kot sta Japonska in Južna Koreja, kjer staranje prebivalstva napreduje še hitreje.
Ob padanju rodnosti se prebivalstvo hkrati hitro stara. Povprečna starost se je v zadnjih desetletjih občutno zvišala, pričakovana življenjska doba pa se je bistveno podaljšala. Posledica je vse večji delež starejših in relativno manjši delež delovno aktivnega prebivalstva. Razmerje med tistimi, ki delajo, in tistimi, ki so od njih odvisni, se zato postopoma slabša, kar predstavlja dodatno breme za socialne in pokojninske sisteme.
Te spremembe se že odražajo tudi na trgu dela. Generacije, ki danes vstopajo na trg dela, so številčno precej manjše od potreb gospodarstva, zato domače prebivalstvo ne zadošča za zapolnitev vseh kadrovskih vrzeli. Posledično se povečuje odvisnost od tuje delovne sile, ki v Sloveniji že predstavlja pomemben del zaposlenih.
Migracije imajo zato pomembno vlogo pri blaženju demografskih pritiskov, vendar dolgoročno ne morejo nadomestiti nizke rodnosti. Izkušnje kažejo, da se rodnost priseljencev že v naslednjih generacijah približa ravni države gostiteljice. Poleg tega se zmanjšuje tudi potencial za priseljevanje iz tradicionalnih virov, predvsem iz držav Zahodnega Balkana, ki same beležijo izrazit upad prebivalstva zaradi izseljevanja in nizke rodnosti.
Projekcije nakazujejo, da bo prebivalstvo Slovenije v prihodnjih desetletjih najprej doseglo vrh, nato pa začelo upadati. Ob upoštevanju migracij naj bi se do konca stoletja zmanjšalo na približno 1,6 milijona. Avtorji zbornika opozarjajo, da bi ob nespremenjenih trendih lahko prišlo do občutnega zmanjšanja deleža avtohtonega prebivalstva, kar temelji na matematičnih projekcijah, ki upoštevajo dolgotrajno nizko rodnost in staranje družbe.
Kot možne rešitve izpostavljalo predvsem ukrepe za spodbujanje rodnost in izboljšanje položaja družin. Med ključnimi poudarki za oblikovanje celovite družinske politike, ustvarjanje stabilnejših ekonomskih pogojev za mlade, lažje usklajevanje poklicnega in družinskega življenja ter premišljen in dolgoročen pristop k migracijam, ki vključuje tudi učinkovitejši integracijo priseljencev. Ob tem poudarjajo, da bodo migracije tudi v prihodnje pomemben dejavnik, vendar brez dolgoročnega povečanja rodnost ne morejo zagotoviti demografske stabilnosti.
T.P.