Kot smo poročali tukaj, so evropski poslanci iz levice 13. novembra 2026 od Komisije zahtevali ukrepanje proti slovenskemu predlogu, ki bi organizacijam z nedavnim tujim financiranjem prepovedal organiziranje volilnih in referendumskih kampanj. Isti krogi molčijo o Irski, kjer podoben zakon velja že desetletja – Evropska komisija pa proti njej nikoli ni ukrepala.
Irska ima stroge omejitve tujega financiranja političnega delovanja NVO/tretjih oseb, jih uveljavlja prek SIPO (Standards in Public Office Commission) in nihče iz Bruslja ne protestira. Pismo levičarjev Evropski komisiji proti slovenskemu predlogu (ki gre v podobno smer zaščite pred posrednim tujim vplivom) je zato selektivno. Slovenski predlog je širši, irska ureditev pa je v praksi že dolgo omejevala tuje financiranje političnih aktivnosti civilne družbe – brez evropskih intervencij.
Predlog, ki so ga vložili poslanci koalicije in Resnice, je jasen: pravne osebe, ki so v petih letih pred volitvami ali referendumom prejele kakršnokoli financiranje iz tujine, se ne bi smele registrirati kot organizatorji kampanje. Tuje financiranje samih kampanj je v Sloveniji že prepovedano in nadzorovano, novost zgolj zapre vrzel, da bi prepoved obšli prek domačih organizacij, ki jih napajajo tuji viri. S tem se krepi zaščita volilnega procesa pred posrednim tujim vplivom.
V omenjenem pismu podpisniki, med katerimi je tudi socialdemokratski poslanec Matjaž Nemec, zahtevajo, da Evropska komisija ostro ukrepa proti predlagani noveli slovenskega zakona o volilni in referendumski kampanji.
Pismo govori o t.i. “drastičnih omejitvah”, ki naj bi izključile civilno družbo, posebej Inštitut 8. marec in kampanjo My Voice, My Choice, ter primerja predlog z “madžarskimi in slovaškimi” praksami. Komisijo pozivajo k opozorilu, postopkom zaradi kršitev in izražanju podpore “slovenski civilni družbi”. Kritiki novele temu pravijo nesorazmerno utišanje, hkrati pa popolnoma (zavedno) spregledajo primer Irske.
Tam namreč velja Electoral Act 1997 (dopolnjen leta 2001 in kasneje), ki tretjim osebam, strankam in kandidatom prepoveduje sprejemanje donacij iz tujine za politične namene – razen od irskih državljanov ali podjetij z resničnim sedežem na otoku. Omejitve veljajo tudi za domače donacije. Regulator SIPO to nadzira. Tretje osebe morajo registrirati, odpreti poseben račun za politične donacije in oddajati letna poročila. Tuje donacije je treba v 14 dneh vrniti donatorju ali prenesti na Standards in Public Office Commission (SIPO). Kršitev je kaznivo dejanje, ki se kaznuje z globo ali do treh let zapora.
Najbolj znan primer kršitve je Amnesty International Ireland, ki je leta 2015 od Open Society Foundations prejela okoli 137.000 evrov za kampanjo “My Body, My Rights” v povezavi z referendumom o 8. amandmaju. SIPO je leta 2017 zahtevala vrnitev sredstev kot prepovedane tuje donacije za politične namene, Amnesty pa je odločitev izpodbijala in jo na koncu razveljavila zgolj zaradi proceduralnih napak.
Podobno je Abortion Rights Campaign po posredovanju SIPO morala vrniti sredstva od iste fundacije, ukazi za vračanje pa so veljali tudi za druge skupine, kot je Education Equality. Omenjeni primeri kažejo, da tuje financiranje kampanj prek domačih organizacij ni teoretična nevarnost, temveč dejanski pojav, ki ga druga članica EU že aktivno omejuje, prav zato selektivno pismo evropskih levičarjev še bolj “bode v oči”.
Hobotnica Inštituta 8. marec
Inštitut 8. marec pod vodstvom levičarske aktivistke Nike Kovač je koordiniral evropsko državljansko pobudo My Voice, My Choice, javni podatki pa kažejo, da sta Inštitut in povezani zavod My Voice, My Choice v letih 2022–2025 skupaj izkazala približno 3 milijone evrov prihodkov. Med viri so Open Society Foundations, Fondation RAJA–Danièle Marcovici (okoli 275.000 evrov), Meliore Foundation (250.000 evrov), Alliance for Gender Equality, IPPF, Marlene Engelhorn (okoli 120.500 evrov) in drugi. Poročila omenjajo nič zaposlenih v nekaterih letih in velike zneske za storitve/podizvajalce.
Mrežni diagram prikazuje Inštitut in kampanjo kot središče, povezano z organizacijami po številnih državah EU – tipična “hobotnica” čezmejnega aktivizma, ki jo evropska levica ščiti, ne četudi, ampak prav zato, da bi s sistematičnim črpanjem tujih sredstev vplivale na nacionalne volilne ali referendumske kampanje. To bi jim preprečila novela predloga koalicije, kar pa očitno želijo preprečiti.
Več kot očitna dvojna merila
Ko gre za omejitve tujega vpliva na Irskem – kjer je zakon strožji glede neposrednih donacij za politične namene in je bil uporabljen proti progresivni organizaciji – zahtev po ukrepanju Komisije ni bilo, ko gre za Slovenijo in organizacije, ki so del istega ekosistema, pa je to “utišanje civilne družbe“, “avtoritarni vzorec” in razlog za preplah. Nemec in kolegi v pismu priznavajo, da je tuje financiranje kampanj že prepovedano, a trdijo, da je predlog nesorazmeren. Enako bi lahko rekli za irski zakon, ki je že desetletja v veljavi.
Jasno je, da ne gre za obrambo demokracije, ampak za obrambo privilegiranih igralcev: tistih, ki imajo dostop do tujega denarja in čezmejnih mrež. Organizacije, ki živijo od Open Society, IPPF in podobnih, niso nevtralne “civilne družbe” – imajo jasne politične agende in finančne vire, ki jih domači igralci pogosto nimajo. Predlog, da se take organizacije ne morejo registrirati kot organizatorji, če so nedavno prejele tuji denar, je poskus izenačiti pravila. Ko bi šlo za organizacije z drugimi viri ali agendami, bi bil ton verjetno drugačen, enako kot je bilo v primeru Elona Muska, ki je podprl nasprotni politični pol. O tem več tukaj.