15. avgusta kristjani praznujemo Veliki šmaren, eden največjih cerkvenih praznikov, še posebej pa praznik, ki je povezan z Marijo. Za Slovence ni le verski, ampak tudi ljudski praznik, ki ima različna imena. Najpogosteje mu pravimo veliki šmaren, redkeje pa velika maša in velika gospojnica. Praznujejo ga tudi v Pravoslavni cerkvi, vendar zaradi ravnanja po julijanskem koledarju 13 dni kasneje, to je 28. avgusta. V Sloveniji je od leta 1992 tudi dela prost dan.
Kristjani verujejo, da je bila Devica Marija po koncu svojega zemeljskega življenja z dušo in telesom vzeta v nebo. Gre za praznik upanja, ki sporoča, da je ena od nas že dosegla polnost večnega življenja, hkrati pa tudi poklon ženi in materinstvu, saj Cerkev s tem poudarja dostojanstvo in poklicanost vsake ženske.
Čeprav so prve omembe praznika segale že pred 4. stoletje in so ga na Vzhodu začeli obhajati kmalu po Efeškem koncilu leta 431, je papež Pij XII. versko resnico o Marijinem vnebovzetju slovesno razglasil šele leta 1950 z apostolsko konstitucijo Munificentissimus Deus. Praznik je globoko zakoreninjen predvsem med katoliškimi Slovenci, Hrvati in Poljaki.
V Sloveniji je Mariji posvečenih skoraj štiristo cerkva, zato je Veliki šmaren eden najbolj priljubljenih praznikov v letu. Glavni način praznovanja so romanja. Največje množice se zberejo na Brezjah, kjer je slovensko narodno Marijino svetišče in kjer se pogosto zbere več kot deset tisoč ljudi, pa tudi na Ptujski Gori, Sveti Gori nad Novo Gorico, v Strunjanu in številnih drugih romarskih krajih. Povsod potekajo slovesne maše, pogosto s procesijami, v katerih nosijo Marijino podobo ali kip. V Istri se ohranja tudi procesija z barkami med Strunjanom in Piranom.
Praznik ima na Slovenskem več imen, kar priča o njegovi starosti in priljubljenosti. Na Gorenjskem in Notranjskem ga poznajo kot veliki šmaren, na Dolenjskem, Štajerskem in v Prekmurju kot veliko mašo, na Koroškem kot veliko gospojnico, v Soški dolini in Beneški Sloveniji kot rožnico ali rožinco, v Istri pa kot veliko Marijo ali veliko mater božjo. Ime šmaren izhaja iz latinskega Sancta Maria, pridevnik veliki pa ga ločuje od malega šmarna, torej Marijinega rojstva 8. septembra. Eden najlepših in najstarejših običajev je blagoslov zelišč in rož, ki sega vsaj v 10. stoletje. Ljudje prinesejo v cerkev šopke z zelišči, rožami in pogosto tudi žitnimi klasi.
Blagoslovljene rastline potem zataknejo za streho ali na vrata hiše in hleva, da bi varovale pred strelo, boleznimi in nesrečo, ali pa jih posušijo in uporabljajo za čaje, obkladke ter zažiganje ob božiču. V nekaterih krajih cerkve še danes bogato okrasijo z zelenjem, zvonovi pritrkavajo, po maši pa sledi praznična miza.
Podobno živahno praznujejo Marijino vnebovzetje tudi v drugih katoliških in pravoslavnih deželah
V Italiji je 15. avgust znan kot Ferragosto, eden najpomembnejših poletnih praznikov, ko se mesta skoraj izpraznijo, ljudje pa se odpravijo na plaže, v hribe ali na družinska srečanja. Poleg slovesnih maš potekajo številne procesije z Marijinimi kipi, ponekod pa tudi ognjemeti. V Španiji so značilne veličastne procesije, med najbolj znanimi pa je Misteri d’Elx v mestu Elche, srednjeveška misterijska igra o Marijinem vnebovzetju, ki je uvrščena na Unescov seznam nesnovne kulturne dediščine.
Na Poljskem praznik imenujejo tudi Matka Boska Zielna oziroma praznik Matere Božje zeliščne; verniki prinašajo v cerkve šopke zelišč in cvetja, podobno kot pri nas, hkrati pa je to tudi dan poljske vojske. Na tisoče romarjev se tisti dan zbere pri Črni Madoni na Jasni Góri v Częstochowi. Na Hrvaškem, kjer praznik poznajo kot Velika Gospa, potekajo množična romanja, med najbolj znanimi je tisto v Sinj. V Franciji, ki je bila že v 17. stoletju posebej posvečena Mariji pod naslovom njenega vnebovzetja, so procesije še posebej svečane, zlasti v Lourdesu. V Avstriji, Nemčiji in drugih srednjeevropskih deželah je razširjen blagoslov zelišč, znan kot Kräutertag, medtem ko pravoslavni kristjani, zlasti v Grčiji, praznujejo Marijino zaspanje z živahnimi lokalnimi šagrami, plesi in posebnimi običaji, kot je pojav majhnih kač v cerkvi na Kefaloniji.
Zanimivo je, da je bila prva cerkev med pokristjanjenimi Slovenci na Koroškem, Gospa Sveta, že od začetka posvečena Mariji Vnebovzeti. Marija je po podatkih Statističnega urada Republike Slovenije še vedno najpogostejše žensko ime v državi. Na začetku leta 2026 ga je nosilo več kot enainštirideset tisoč žensk, čeprav njihovo število postopoma upada in je povprečna starost nosilk okoli triinsedemdeset let.
V preteklosti je bil praznik tako spoštovan, da je bilo prepovedano delo razen nujnega in zabava s plesom, obstajala pa so tudi ljudska verovanja, denimo da kače na ta dan splezajo na drevesa. Veliki šmaren tako ostaja praznik, ki še vedno živo povezuje vero, tradicijo in kulturno dediščino po vsem krščanskem svetu, ko se cerkve in romarska svetišča napolnijo z verniki, zvonovi zvenijo praznično in marsikje znova blagoslovijo zelišča.
A.H.