Leva stran razburjena, ker vlada ni podprla Tanje Fajon, obenem pozablja, kako je Alenka Bratušek preprečila imenovanje Peterleta za generalnega sekretarja Sveta Evrope.
Slovenski levi politični pol se razburja, ker Tanja Fajon ni prejela podpore pri imenovanju za posebno predstavnico EU za Sahel. Zunanji minister Tone Kajzer je prek ministrstva že poudaril, da Fajon ni namenil svoje podpore, njenemu imenovanju pa naj bi nasprotoval tudi predsednik vlade Janez Janša.
Tanja Fajon je sicer na položaju zunanje ministrice podpirala povečanje humanitarnih sredstev ravno za regijo, za katero hoče postati predstavnica. Prav tako je v času ministrovanja po mnenju nekaterih škodila ugledu Slovenije, saj je podprla ugotovitve Evropske komisije, češ da naj bi Slovenija na določenih področjih potrebovala izboljšave, in jih označila za “realno oceno” stanja v državi. Nadalje so ji številni očitali ideološko usmerjeno zunanjo politiko, za katero naj bi bilo značilno, da se je bolj osredotočala na dokazovanje pripadnosti Bruslju in kritiko prejšnje oblasti kot pa na zaščito dolgoročnih nacionalnih interesov. Po njihovem mnenju bi morala slovenska diplomacija notranjepolitične razlike reševati doma, navzven pa nastopati bolj enotno in zadržano. Prav tako je Tanja Fajon velika podpornica množičnih migracij, medtem ko je podsaharska regija, kjer se nahaja Sahel, prostor, katerega prebivalci skušajo množično odhajati v Evropo, kar je precej zaskrbljujoče.
Poleg tega očitno levi pol pozablja, kako je njihova tovarišica Alenka Bratušek v času, ko je vodila vlado, pokopala kandidaturo Lojzeta Peterleta za generalnega sekretarja Sveta Evrope. Kot prvi predsednik slovenske vlade, član Nove Slovenije in dolgoletni evropski poslanec se je Peterle potegoval za položaj generalnega sekretarja Sveta Evrope, vendar slovenska vlada njegove kandidature ni uradno podprla. Bratuškova mu je takrat očitala, da je bila njegova kandidatura vložena prepozno in na neustrezen način. Poleg tega pa ni dobil podpore vlade tudi zaradi njenih ideoloških pomislekov. Po mnenju Bratuškove naj Peterle namreč ne bi bil primeren kandidat zaradi izbrisanih. Očitala mu je, da “je v času njegove vlade nastal izbris 25.000 ljudi, kar je največja kršitev človekovih pravic v samostojni Sloveniji.” Tako je jasno, da je bila njena odločitev predvsem politična, a to ni motilo tistih, ki sedaj isto stvar očitajo Janševi vladi. Takrat je sicer med drugim Peterleta podprl tudi takratni predsednik Evropske ljudske stranke Joseph Daul, ki je izrazil presenečenje, da ga slovenska vlada ni podprla, saj da gre za izkušenega evropskega politika in primernega kandidata za vodenje Sveta Evrope.
Kmalu zatem je leta 2014 Alenka Bratušek prav tako kandidirala za položaj v Bruslju, in sicer za evropsko komisarko, pri čemer je osmešila tako sebe kot Slovenijo. Sprva je kar sama sebe predlagala za kandidatko, saj je bila takrat predsednica vlade v odhodu. Zatem je na samem zaslišanju po oceni številnih evropskih poslancev pokazala premalo poznavanja energetskih vprašanj in vizije za področje, ki bi ga vodila. Zato odbora za industrijo, raziskave in energetiko ter za okolje nista podprla njene kandidature. Na koncu je sama odstopila od kandidature, potem ko je na glasovanju v Evropskem parlamentu izgubila s skoraj neverjetnim rezultatom 112 proti 13, 2 pa sta se vzdržala.
A. S.