Nedavno je vrhovni sodnik Jan Zobec v pogovoru za Demokracijo izpostavil, da pretirana avtonomija in samouprava znotraj sodstva privedeta do oblikovanja oligarhičnih struktur. “Da bi se temu izognili, bi se moralo slovensko sodstvo bolj zavedati pomena posameznega sodnika, graditi na koordinativnem in ne hierarhičnem, korporativističnem modelu, kar žal slovensko sodstvo je, in obrniti krepitev vloge predsednikov sodišč v smer, kamor se je že pred časom obrnila Nemčija, to je v smer zmanjševanja vloge in moči predsednikov sodišč in v smer koordinativnega modela, kjer je v središču posamezni sodnik in ne tako izpostavljen predsednik z močnimi pooblastili.
Slovenija je v evropskem merilu v vrhu po pooblastilih in moči predsednikov sodišč, pred nami sta po raziskavi, ki je bila opravljena pred nekaj leti, le Rusija in Češka.” Sodnik Zobec je namreč omenjal raziskavo Cambridge University Press iz leta 2019 z naslovom Predsedniki sodišč: manjkajoči delček v sestavljanki upravljanja pravosodja, kjer avtorja Adam Blisa in David Kosař med drugim ugotavljata: “Predsednik sodišča v Rusiji je in ostaja ‘šef’, superavtoriteta, ki upravlja svoje področje delovanja in predstavlja sodišče v zunanjem svetu, tudi v neformalnih odnosih z lokalnimi oblastmi, katerih podpora je še vedno pomembna za dobro sodišča.” Za Češko in Slovenijo pa velja, kot ugotavljata omenjena avtorja, da “predsednik sodišča kot sodni vodja ni tako močan kot ruski predsedniki sodišč, saj ni šef, ki bi lahko v veliki meri vplival na dobro rednih sodnikov.”
“Še vedno pa ima ne le široko ambasadorsko in medijsko moč, ampak ima tudi pomembno besedo pri dodeljevanju primerov in sestavi senata (upravna moč). Poleg tega ima običajno pomembno sodno moč z določanjem pravil razprave, podajanjem mnenj in oblikovanjem prava (Sodišče EU in Češka) in ima pogosto pomembno besedo pri sodniški karieri, bodisi pri izbiri in discipliniranju (Češka) ali pri napredovanju sodnikov (Slovenija).”
Petra Janša