Ob izteku mandata na Ustavnem sodišču RS je ddr. Klemen Jaklič v intervjuju za Družino razgalil tisto, o čemer se v pravosodju le šepeta – v Sloveniji volja političnih centrov moči nadvladuje pravo. Namesto neodvisnega stebra ustavnosti se je sodišče po njegovem mnenju prelevilo v poligon za “instrumentalizacijo prava”, kjer se vnaprej določeni politični cilji dosegajo z grobo zlorabo pravne stroke.
Jaklič, glas neuklonljivih “sodnikov manjšine”, razmere na sodišču opisuje z izrazom “mesoreznica”, ki ga je po njegovih besedah nekoč uporabil neki pravniški opazovalec.
“Mesoreznica” melje vse, kar ne ustreza ideološkemu enoumju, medtem ko postopki imenovanja po strankarskih linijah zagotavljajo nizko strokovno raven odločitev. Kot edini branik ustavne demokracije Jaklič izpostavlja svoja “izjemna ločena mnenja”. Ta niso zgolj pravna besedila, temveč neizprosen dokaz, da se je večina na sodišču odpovedala “matematični logiki dokazovanja” v zameno za ustrežljivost botrom iz ozadja. Jakličeva obtožnica je jasna – ustavna demokracija v Sloveniji ni več samoumevna, saj je volja porazila pravo.
Kontrast temu razpadu pravne države pa ne bi mogel biti bolj ciničen. Medtem ko Jaklič opozarja na “mesoreznico”, starosta odvetništva Peter Čeferin ob zvokih glasbe iz filma Boter promovira svojo novo knjigo s pomenljivim naslovom “Smeh na sodišču”. Kjer bi morala vladati nepristranska pravičnost, danes odmeva posmeh elite, ki se ob glasbi o botrih norčuje iz sistema ter za “prvorazredne” zagotavlja zastaranja in “izgubljene” dokaze.
Slovensko pravosodje tako ostaja rakrana naše družbe – krivosodje, kjer politični procesi proti Janezu Janši in nedotakljivost ljubljanskega župana razkrivajo globino ugrabljene države. Je še čas, da kdo kaj spremeni?
Petra Janša