Ta konec tedna smo bili lahko priča prireditvi ob 75. obletnici poslednjega boja Pohorskega bataljona, ki pa jo mnogi – predvsem stranke slovenske levice – izrabljajo za poveličevanje partizanstva, kar poteka klasično pompozno in daleč od zgodovinske resnice. Prisotnost komunističnih simbolov je namreč v nasprotju z dejstvom, na katerega opozarja priznan slovenski zgodovinar dr. Stane Granda, in sicer, da je bil Alfonz Šarh nepopustljiv ljotičevec, v bistvu četnik, ki ga komunistom kljub poskusom ni uspelo spreobrniti.
Zgodovinar Stane Granda je za portal Nova24TV osvetlil takratno dogajanje in povedal, da sta bila narodna zavest, zlasti pa jugoslovanski patriotizem na Štajerskem še posebej močna. Ker je bilo na Štajerskem še kar nekaj ostankov nemštva iz časa prve svetovne vojne, so bili tudi slovensko-nemški odnosi na nekaterih področjih še posebej napeti, zato ne čudi, da je to območje predstavljalo prvo tarčo nemškega predora. Čisti nacionalizem je predstavljal razlog za prvo odporništvo, ki se je začelo organizirati tudi okrog Alfonza Šarha, za katerega je znano, da nikoli ni bil komunist, ampak jugoslovanski nacionalist, konkretno je bil član ljotičevega zbora. Ljotičev zbor, ki so ga nekateri naši starejši zgodovinarji označevali za fašističnega, se je nato organiziral v odporniško enoto, po navadi so se imenovali četniki.
Mnenja, da naj bi jih izdali komunisti
Začel se je odpor, saj Nemci po besedah Grande niso dopuščali nikakršnih takšnih skupin. Prišlo je do krvavega obračuna s to enoto, gre za znamenito tragedijo Pohorskega bataljona, za katero nekateri mislijo, da okrog nje obstajajo skrivnosti. “Obstajajo mnenja, žal dokazov nisem nikoli slišal, da naj bi jih komunisti tudi izdali, ker se niso hoteli vključiti v partijski odbor,” je povedal Granda in dodal, da bo to treba še dokazati. Pohorska tragedija je za dolgo časa zaustavila odporniško gibanje na Štajerskem, ki pa dolgo ni bilo tako velikopartijsko kot v italijanski pokrajini, kjer je bil odpor drugačen.
Zgodovinar in publicist Ivo Žajdela je pisal o nečastnih dejanjih pripadnikov Pohorskega bataljona, ki nikakor ne morejo predstavljati zgleda za posnemanje. Poudarja namreč, da so domačini s Pohorja dobro vedeli, da so pripadniki bataljona pri svojih sonarodnjakih požigali, plenili in uničevali, namesto da bi to počeli pri okupatorju. Po besedah Žajdele je zanje boj proti nacističnim okupatorjem predstavljal le drugorazredno temo, zato težko razume, čemu na kraj njihovega uničenja romajo sonarodnjaki in nekateri politični funkcionarji.
Pet tisoč Nemcev nemočnih proti nekaj deset partizanom?
France Filipič velja za avtorja, ki je v svoji knjigi Pohorski bataljon orisal “herojstvo” tega bataljona in ga spravil na papir z namenom, da se lahko z njim seznani tudi javnost. Ob tem je med drugim pripomnil: “Ljudska domišljija je dala nekaterim dejanjem prav poseben sijaj in polagoma se zabrisujejo meje med resničnostjo in pravljičnostjo.” Kljub navdušenosti nad Pohorskim bataljonom je avtor večkrat priznal, da so partizani pretiravali, ko so navajali število umrlih okupatorjev v borbah.
Nekajurna osvoboditev Šoštanja na račun številnih žrtev na slovenski strani
V Filipičevi knjigi je mogoče prebrati, da je štajerski bataljon v noči s 7. na 8. oktober 1941 vkorakal v Šoštanj, ga za nekaj ur osvobodil, s tem pa prispeval k žrtvam več Slovencev. “Ves napad je bil izvršen tako nepričakovano in je potekal tako naglo, da Nemci sploh niso mogli pomisliti na resnejši odpor. Propagandni učinek akcije je bil nepopisen. Pošteni Slovenci so se veselili, okupator pa je divjal kot iz uma. Streljal je talce, se pognal v hajko za partizani, do živega pa jim ni mogel.”
Poročila navajajo, da so partizani ropali
Iz poročila št. 13, ki je objavljeno v omenjeni knjigi, je razvidno, da je ropanje partizanom predstavljalo prioriteto, tam namreč piše, da večjih vojaško-ofenzivnih akcij bataljon ni izvajal. Ker je bil ta vzpostavljen v času pozne jeseni, je dobil direktivo, naj si za čas prezimovanja pripravi zadostno količino hrane. Če pri tem opozorimo na dejstvo, da je imela vsaka ekonomska akcija povezave z vojaško, ker je bila pred skoraj vsako trgovino straža, potem lahko opazimo, da je imel bataljon nenehen stik s sovražnikom.
V poročilu je mogoče prebrati tudi zapis, da se je na Šmartnem na Pohorju z 11. na 12. oktober 1942 prikazala Ruška četa, ki je izvedla pomembno akcijo, ko je izpraznila trgovino Karla Lepšine. V enem izmed poročil, na katerega je opozoril publicist Damjan Likar, je zapisano: “Neki delavec je videl bando v moči okrog 25 ljudi, ki je korakala od Skomarja proti Št. Vidu – Hudinja. Banda je trgovcu v Skomarju, ki mu je oplenila trgovino že 9. 12. 1942, vzela radio in ročno harmoniko.”
V nemškem poročilu se ni mogoče seznaniti le z opisi o položaju, ampak tudi s tem, kako se je med 60 in 70 partizanov napotilo na posest v lasti župana iz Šmartnega na Pohorju in mu odtujilo konja, dva bika, dve kravi, svinjo in veliko živil. Nekateri prebivalci in kmetje s Smolnika so se po poslednji bitki Pohorskega bataljona na Osankarici odpravili proti taborišču, da bi morda našli svoje odtujene osebne predmete, je mogoče prebrati v poročilu orožniške postaje v Rušah.
Potekala je intenzivna ideološka prevzgoja preostalih nekomunistov
Na 484. strani Filipičeve knjige je mogoče prebrati, da je dan pred njegovim uničenjem Pohorski bataljon, ki je takrat štel 70 partizanov, sestavljalo 28 partijcev, 16 skojevcev (članov komunistične mladine) in 7 kandidatov za člana komunistične partije. Ta podatek na laž postavlja trditve, da Pohorski bataljon ne predstavlja strankarske komunistične enote. Zaradi tega razloga ne čudi podatek, da je v tej enoti potekala tudi intenzivna ideološka prevzgoja preostalih nekomunistov.
Pohorski bataljon je v svoji knjigi z naslovom Dolga in težka pot 1941–45 obravnaval tudi Franc Zalaznik, ki je poročal o mnogih ropih in ubojih ljudi, ki so komunistom predstavljali izdajalce. Na 118. strani je mogoče prebrati podrobnosti o o uničenju Pergerjeve tovarne lepenke v Mislinji 5. novembra 1942 pod vodstvom poveljnika štajerskih partizanov Franca Rozmana – Staneta, ki je dan prej prišel na Pohorje. V okviru te akcije so vredne stvari iz tovarne izropali in jo požgali, da bi zaposlenim odvzeli službe in jih s tem prisilili, da se pridružijo partizanom.
Kot lahko vidimo, tako v primeru Pohorskega kot tudi Cankarjevega bataljona, poskušajo prikriti celovito resnico, saj slovenska politična levica proslave izkorišča v prid lastne promocije, ob tem pa seveda ne manjkajo niti komunistični simboli in poveličevanje partizanstva.
N. Ž.