“To ni humano, ni pietetno, ni kulturno in ni vredno največje znanstvene institucije v državi. Univerza mora biti tudi etična in moralna institucija. To, kar so naredili Saški Štumberger, ki je mama treh otrok, to je res nevredno“, je med drugim komentiral redni profesor Filozofske fakultete dr. Boštjan M. Turk.
Doc. dr. Saška Štumberger, dolgoletna predavateljica slovenskega jezika na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani, je konec aprila prejela redno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Razlog je bil neizvolitev v naziv docentke na Senatu UL (14 : 14), čeprav je izpolnjevala kvantitativne pogoje in imela dobre pedagoške ocene. Primer je sprožil ostre debate o politični nevtralnosti in akademski svobodi na največji slovenski univerzi.
Tako profesorica kot širša akademska javnost opozarjata, da gre za ustrahovanje, podpisniki odprtega pisma pa poudarjajo, da so se “pritiski nanjo stopnjevali prav zaradi njene pokončne intelektualne drže” in da so njena znanstveno utemeljena stališča trčila “ob zid instrumentaliziranega ideološkega aktivizma”. V intervjuju za naš portal je redni profesor dr. Boštjan M. Turk pojasnil namen odprtega pisma, za katerega pobudo je dal dr. Žiga Turk, podpisalo pa ga je več vidnih akademikov:
“Namen odprtega pisma je bil opozoriti javnost na nezaslišan primer naše kolegice Saške Štumberger, ki ji je bila storjena velika krivica. Ne smemo pozabiti, da je mama treh otrok. In da se od vseh teh velikih feministk, ki so sicer vedno pripravljene vstati, ko se komu zgodi krivica, ni oglasil niti eden. Tukaj se zelo jasno vidi, da je Saška postala žrtev neke zarote oziroma spletke teh anonimnih negativnih komentarjev na platformi A1.”
Turk je poudaril, da je imela Štumbergerova odlične redne študentske ocene (večinoma štirice in petice), pozitivno pedagoško mnenje tudi na Fakulteti za kemijo in kemijsko tehnologijo ter visoke znanstvene reference (okoli 1500 citatov, vodi katedro za knjižni jezik).
“Sama pravi, da se je zadeva zapletla v trenutku, ko je rekla, da se ne more izreči za Hamas, ker Hamas posiljuje ženske. […] Čeprav gre za odlično raziskovalko, ki ima doktorske in magistrske študente […] To je malce nenavadno, koga odpuščajo. Ni nobenega realnega razloga. […] In konec koncev – kaj vam pove glasovanje 14 proti 14? To je neodločen rezultat,” nadaljuje naš sogovornik.
Postopek se je začel po njenih javnih izjavah, v katerih je obsodila posiljevanje žensk s strani Hamasa in se kritično odzvala na propalestinske proteste na fakulteti. Trn v peti progresivnim krogom na fakulteti pa je tudi zaradi kritične drže do pretirane politične korektnosti v jeziku, zlorabe feminističnih tez v akademskem okolju in obrambi jezikovne norme pred ideološkimi posegi.
Na vprašanje, kaj bi bilo zdaj potrebno narediti, Turk odgovarja: “Ukrepati bi morali prej. Zdaj je vse skupaj zelo zakomplicirano. Če je volja, se pot najde. Ampak problem ni več v Saški Štumberger, ampak v instituciji – na univerzi in na fakulteti. To se ne sme dogajati.” Opozoril je na več podobnih primerov (Bernard Nežmah, Miro Haček in druge), kjer so profesorji, ki so javno izrazili drugačna mnenja, zapustili univerzo. Po njegovem mnenju to kaže na sistemski problem enoumja, zlasti na družboslovnih fakultetah.
“Za družboslovje je največji problem, da postaja vse enoumno. Posledica tega je tudi drastičen padec vpisa na večini družboslovnih fakultet. […] FDV je krasen primer. Izjava dekana Sama Uhana, da so desni volivci ‘slaboumni’, študentom jasno sporoča, da univerza ne opravlja svoje funkcije, ampak deluje kot ideološko monopolna ustanova,” meni.
Predlogi za sistemsko rešitev
Turk meni, da bi bilo treba spremeniti pravilnik o habilitacijah: “Najprej bi bilo treba spremeniti pravilnik o habilitacijah. Da bi bila izvolitev v naziv vezana izključno na numerične kriterije, brez glasovanja. Ker glasovanje vedno odraža lahko tudi pristranskost glasovalcev. Študentsko mnenje sploh ni obvezno za izvolitev v naziv – je priporočeno, vendar ne obvezno.”
Opozoril je tudi na etični vidik: “Ona tega ni zaslužila. Človek ne sme ostati brez službe zaradi anonimnih študentskih anket na platformi A1. […] To ni humano, ni pietetno, ni kulturno in ni vredno največje znanstvene institucije v državi. Univerza mora biti tudi etična in moralna institucija. To, kar so naredili Saški Štumberger, ki je mama treh otrok, to je res nevredno.”
Odprto pismo in javna podpora profesorjev, med katerimi so dr. Žiga Turk, dr. Miro Haček, dr. Matej Lahovnik in drugi, postavljata temeljno vprašanje: ali ljubljanska univerza še vedno zagotavlja prostor za pluralnost mnenj in kritično mišljenje, ali pa postaja prostor ideološke enotnosti, v katerem lahko anonimni komentarji odločajo o akademskih karierah. Kot pravi dr. Boštjan M. Turk: “Če je volja, se pot vedno najde.” Zaenkrat te volje na univerzi še ni moč opaziti. Zgodba dr. Saške Štumberger pa ostaja opomin, da akademska svoboda zahteva stalno budnost.
Odziv Filozofske fakultete
Sicer pa smo tudi na FF naslovili novinarska vprašanja o sami zadevi. FF UL poudarja, da odločitev o zavrnitvi ponovne izvolitve dr. Saške Štumberger nista sprejela fakulteta, temveč Habilitacijska komisija in Senat Univerze v Ljubljani. Glavni razlog po njihovih besedah je bil negativen vtis pedagoškega dela na podlagi študentskih anket v sistemu VIS, ki je pretehtal kljub preseganju kvantitativnih meril in pozitivnim strokovnim poročilom. Pojasnili so, da komentarji iz ankete 1ka niso bili upoštevani, ker so bili oddani prepozno, sporni navedbi o nekonvencionalni spolni usmerjenosti pa je fakulteta le citirala iz prošnje Študentskega sveta, ne da bi jo dodatno preverjala. Senat UL je glasoval 14:14, kar po pravilih pomeni, da sklep ni sprejet, zato je habilitacija padla in sledila je odpoved pogodbe o zaposlitvi.
Fakulteta zavrača očitke o ideoloških pritiskih ali instrumentalizaciji študentskih mnenj ter zatrjuje, da je habilitacijski postopek strogo predpisan in temelji izključno na pedagoških ter znanstvenih kriterijih. Po njihovem mnenju anonimni komentarji sami po sebi ne morejo odstraniti profesorja z drugačnimi stališči, saj gre za kompleksen postopek z več varovalkami. Kot dokaz akademske svobode navajajo objavo kritičnih prispevkov dr. Štumberger in raznolikost nazorov med zaposlenimi. Študentom sporočajo, da nekaj negativnih ocen ne more odločati o usodi učitelja.
T. B.