Nalaganje raznoraznih bremen ljudem postaja vedno bolj popularno med političnimi odločevalci in njihovimi prišepetovalci. Še posebej očitno je to v krogih t. i. progresivcev. Pri njih se je glavnina politik in z njimi povezanih ukrepov skrčila na to. Postalo je tako rekoč univerzalno zdravilo za reševanje vseh ključnih družbenim problemov.
Najočitnejše je to pri reševanju okoljske problematike. T. i. zeleni prehod predpostavlja obdavčevanje avtomobilov, goriva in vseh produktov, za katere menijo, da niso “ogljično nevtralni”. Industriji in kmetijstvu se nalagajo dodatna administrativna bremena in se s številnimi omejitvami duši njun razvoj. Ljudem se določa, s kakšnimi prevoznimi sredstvi smejo premagovati prostorske razdalje, s čim smejo ogrevati svoja stanovanja, na kakšnem način se morajo prehranjevati. Obremenitve in omejitve s strani lokalnih, nacionalnih ali evropskih institucij so malodane na vsakem koraku. Nekdo se odloči, da nekaj ni skladno z njegovo vizijo. Rešitev: višji davki, več birokracije, več prepovedi. Tako so si denimo v Evropski uniji kot prvi na svetu izmislili t. i. emisijske kupone, ki jih morajo podjetja plačevati za izpuste ogljikovega dioksida. Dejansko je to nekakšna novodobna oblika “prodajanja odpustkov”, ki obremenjuje gospodarstvo, koristi pa imajo špekulanti, ki trgujejo z njimi.
Pri okoljskih ukrepih še zdaleč ne gre več za varovanje okolja, kar je nedvomno nekaj hvalevrednega. Gre za ideologijo, kjer postaja omenjeni zeleni prehod nekaj skrivnostnega, kot nekakšen cilj sam po sebi, kjer se v imenu “lepše prihodnosti” želi prek socialnega inženiringa temeljito spremeniti način življenja Zahodnjakov. Vendar ne na bolje.
Z višjimi davki namreč ostane ljudem manj denarja za lastne potrebe. Na drugi strani pa najrazličnejše omejitve zvišujejo cene dobrin. To vodi v spodkopavanje življenjskega standarda. Pri tem so – v nasprotju z egalitarno mantro levičarjev – najbolj prizadeti tisti z nižjimi dohodki. A ljudje ne izgubljajo samo denarja, ampak tudi svobodo. V vedno večji meri postajajo ujetniki paternalistične države. Politični odločevalci si začenjajo domišljati, da vedo bolje od konkretnih posameznikov, kaj je zanje dobro in kaj slabo. Zato jim v svoji kvazirazsvetljenski zaslepljenosti predpisujejo, kaj smejo in česa ne smejo početi. To pa ne pomeni nič drugega kot “pot v hlapčevstvo”, o kateri je že pred več kot osemdesetimi leti pisal Friedrich Hayek.
Država na ta način neha biti varuh pravic in svoboščin državljanov, ki jim omogočajo, da čim bolj neovirano razvijajo svoje potenciale. Namesto tega postaja nekakšna tiranska varuška, ki jim vsiljuje točno določene ideje, točno določen življenjski slog.
Malokje se to kaže na tako ekscesen način kot v Sloveniji v času vladavine “svobode”. Vse, kar je aktualna vladajoča garnitura do sedaj ponudila ljudem, so obremenitve. Medtem ko je prejšnja vlada davčno razbremenila njihove dohodke, jim aktualna nalaga nove in nove davke. Zadnji v nizu je predlog davka na nepremičnine. Ta naj bi spodbujal oddajanje praznih stanovanj, češ da naj bi bila ta zato dostopnejša. Poleg tega naj bi bolj pravično razdelil davčna bremena, saj naj bi ti, ki imajo več nepremičnin, plačali več. A to ne drži. Nekdo, ki živi v luksuznem stanovanju v Ljubljani, davka ne bo plačal; nekdo, ki živi v majhnem stanovanju v Murski Soboti, zraven pa je podedoval staro kmečko hišo na podeželju, pa ga bo. Poleg tega je vsak lastnik nepremičnine ob nakupu že plačal davek. Le zakaj bi ga potem moral znova plačevati? Edino, kar je država ali lokalna skupnost upravičena zahtevati, je kritje stroškov vzdrževanja infrastrukture. Vse drugo je “lupljenje” tistih, ki niso vsega zaslužka sproti zapravili za vsakodnevne užitke, ampak so varčevali za to, da si ustvarijo svoje premoženje.
Dr. Matevž Tomšič