Slovenci tudi v živilsko predelovalni industriji ne znamo sodelovati. Kot povsod drugje, nas tudi tu krasi razdrobljenost. “Kazalo bi se organizirati, vendar morda ne na okopih ideoloških konstruktov samooskrbe in subvencij, je pred časom v intervjuju za spletno stran energijadoma.si,” dejal agrarni ekonomist, Emil Erjavec.
Omenjeni strokovnjak je podobno zatrdil tudi na nedavni okrogli mizi o razmerah v živilsko predelovalni industriji, kar pomeni, da se na tem področju ni veliko spremenilo. Na omizju, ki ga je organizirala nacionalna tiskovna agencija (STA), so sodelovali tudi Balažic, predsednik uprave Merkatorja, Krivec, generalni direktor Celjskih mesnin, Podgoršek, varuh odnosov v verigi preskrbe s prehrano in minister Židan.
Prisotni so bili zedinjeni, da je potrebno vzpostaviti enoten sistem, ki bo lahko konkurenčen velikim sistemom v tujini. Židan je napovedal, da bodo še bolj spodbujali kupce, naj kupujejo lokalno in slovensko.
Kako rešujejo težave manjši obrtniki in podjetniki?
Besedo smo dali tudi manjšim obrtnikom in podjetnikom. Samorastnikom, tistim, ki so se na trg prebili sami. Kje natančno se je zalomilo v domači prehranski industriji in kako vidijo pot naprej? S katerimi težavami se soočali nekoč in s katerimi se danes?
Miroslav Rednak, pek: Za majhne pekarne ni več prihodnosti v velikih sistemih, usmerili se bomo v butično prodajo
“Glavne probleme smo preživeli. Nekoč nas je veliko stavilo na velike sisteme, zdaj pa ne več. V velikem sistemu danes težko najdete majhne pekarne, to je zelo redko. Težko je zvaliti krivdo na kogarkoli. Velike trgovine pač ne razlikujejo med tem kaj je butično in kaj je industrijsko. Vse je na eni polici in po enaki ceni. Mi si nismo znali izboriti te tržne niše. Majhne pekarne smo šle v normalno ekspanzijo prodaje, vsi smo veliko prodajali, nismo pa računali na to, da se vse skupaj lahko ustavi. Ko se je ekspanzija ustavila so veletrgovci začeli od nas zahtevati popuste, ki smo jih sprejeli, ker so nam obljubili večji tržni delež. To je delovalo, dokler niso zahteve po popustih dosegle tudi 50 odstotkov. Mi smo jim dali izdelek za 1 evro, ki so ga oni nato prodajali za 2,8 evra. Temu se enostavno ni dalo več slediti. Nato so na trg vstopili tudi novi igralci, kot sta diskonta Hofer in Lidl, ki sta že tako majhen tržni delež še zmanjšala. Zato smo vsi majhni peki nehali sodelovati z velikimi sistemi. Začeli smo iskati pot v lastnih prodajalnah, ali pa je prišlo tudi do ugašanja firm oz. do drastičnega zmanjšanja proizvodnje. Ponavljam, kriviti samo veletrgovce ni prav. Vsi smo pogodbe podpisali pri polni zavesti, vsi polnoletni. Noben nas ni silil v karkoli, zato je tudi neodgovorno reči, da so krivi veletrgovci. Če bi se mi takrat odločili in nastopili brez fige v žepu in rekli:” Poglejte g. Jankovič, takšnih pogojev ne bomo sprejeli”, bi bilo morda drugače.
Ko trgovec dvigne ceno, kupec velikokrat misli, da je kriv proizvajalec, pa temu ni tako.
Opazil sem tudi, da nekateri veletrgovci opazujejo, kateri kruh se dobro prodaja in potem temu artiklu dvignejo ceno, proizvajalec pa od tega ne dobi nič. To je problematično s tega vidika, da potem kupci mislijo, da je proizvajalec podražil proizvod, kar pa ni res. V takšnem primeru se lahko zgodi, da se proizvajalec kupcu zameri. Za majhne pekarne ni več prihodnostih pri velikih sistemih, potrebno se je usmeriti v butično proizvodnjo. Zmerom bolj opažamo, da si kupci želijo točno določenih izdelkov.”
Janez Kodila, mesar in Obrtnik leta 2014: “Kupujmo slovensko” ni dovolj, potrebna je kvaliteta
“Največji problem vidim med primarno pridelavo in veletrgovcem. Mislim, da smo včasih vsi preveč na svojih bregovih. Zagovarjam vertikalo, v kateri smo pomembni vsi ki v njej sodelujemo – kmet, predelovalec, trgovec in kupec. Mislim, da bi šlo vsem boljše, vključno s končnim potrošnikom, če bi naredili korak onkraj generične zgodbe »Spoštujmo slovensko« ali »Kupujmo slovensko«. Kaj nam to sploh pove? Pove zgolj to, da pomagamo domačemu gospodarstvu, o kvaliteti pa nič. V tujini, kamor se trudim prodreti, so standardi kvalitete jasno zastavljeni. To bi morali storiti tudi v Sloveniji, nato pa bi morali znati to kvaliteto tudi prodati. Če je cena dražja, potem mora biti jasno zakaj je dražja, ni dovolj zgolj to, da je slovensko. Če nihče ne pojasni, zakaj je Slovensko dobro, potem je to populizem.”
Na vprašanje, ali smo Slovenci/ke pripravljeni dati več denarja za bolj kvalitetne izdelke, ali nas bolj zanima cena, pa je Kodila odgovoril: “Ne moremo dati vseh kupcev v en koš. Imamo kupce, ki so pripravljeni plačati več, imamo pa kupce, ki ne morejo plačati, ker enostavno nimajo denarja. Ti si izbire ne morejo privoščiti. Kupcu je potrebno ponuditi cenovno ugodno izbiro, hkrati pa je potrebno dati tudi izbiro, dražji izdelek, a je potrebno povedati zakaj je dražji.”
Daniel Korošec, mlinar: Največji problem je plačilna nedisciplina!
“Z veletrgovci bolj malo sodelujem, včasih sem več, tam do 2000 ton, danes samo še okoli 100 ton. Vendar takšen je pač trg, vsi iščejo ugodnejšega, boljšega ponudnika, zato smo se usmerili k manjšim pekom. Imamo pa tudi lastno prodajalno. Večji problem je drugje, in sicer v plačilni nedisciplini. Država na tem področju stori veliko premalo. Prišlo je tako daleč, da se včasih bojim poslovati drugače kot z gotovino. Problematični se mi zdijo tudi državni razpisi. Imam občutek, da je tri četrtine razpisov namensko pripravljenih za točno določene firme. Kako si sicer razlagati dejstvo, da nekatere vloge prispejo le en dan po objavi razpisa? Kako lahko ima nekdo v enem dnevu pripravljeno vso dokumentacijo? Načeloma sploh ne bi mogel vedeti, kakšni razpisni pogoji bodo, če pa razpis še ni bil objavljen. Ampak eni očitno vedo. Druge pomoči ne rabim. Mislim, da si mora kupce vsak poiskati sam.”
Podjetniški samorastniki pomoči države ne potrebujejo. To je gotovo. Poklical sem tri podjetnike in obrtnike, za katere sem presodil, da so svoja podjetja postavili sami. Ne z državnimi investicijami, evropskimi sredstvi, temveč z lastnim delom in odrekanjem. Teh ljudi ne boste našli protestirajočih na ulici nad razmer v gospodarstvu ali nedostojnega dela, ker svoj delež k družbi prispevajo na terenu. S trdim delom, hrano, ki jo za nas proizvedejo in davki, ki jih plačajo.
Žiga Korsika