Janez Janša je v četrtek, 4. junija, še četrtič prevzel vodenje vlade, potem ko je bil 22. maja izvoljen na premiersko funkcijo. To se je zgodilo slabih 22 let po tistem, ko je prvič postal premier.
Po številu vlad se je Janez Janša tako izenačil z Janezom Drnovškom. Res pa je, da je Drnovšek tri vlade od štirih vodil zaporedoma. Janši doslej še ni uspelo, da bi vodil dve vladi zaporedoma, skupaj pa je bil na čelu vlade sedem let. Je pa hkrati edini slovenski politik, ki mu je uspelo priti na čelo vlade kljub številnim konstruktom in napovedim, da po prvi vladi ne bo več premier. Kot smo že omenili, je nova, četrta Janševa vlada edinstvena predvsem v koalicijski sestavi. Prvič namreč v njej ni stranke DeSUS, ki je sicer že pred časom nehala obstajati kot stranka, že pred tem pa je izpadla iz parlamenta. V prejšnjih treh koalicijah je bila namreč DeSUS, tako kot v levih koalicijah, »obvezno zraven«. Oglejmo si torej vse dosedanje vlade, ki jih je vodil Janez Janša.
Je LDS leta 2004 premagala samo sebe?
Prva Janševa vlada je bila sad volitev, ki so bile 3. oktobra 2004 in so končale skoraj neprekinjeno 12-letno vladavino LDS (edina manjša prekinitev je bila Bajukova vlada, ki je bila na oblasti le pol leta). Spremembe so navsezadnje napovedovale že prve volitve v Evropski parlament, na katerih je prvo mesto osvojila NSi na račun prepoznavnosti Lojzeta Peterleta. LDS je takrat vodil Anton Rop, ki je Drnovška nasledil na obeh funkcijah hkrati: tako v stranki kot v vladi. Pred tem je bil finančni minister in še prej minister za delo, družino in socialne zadeve. Izkazalo se je, da Ropova izvolitev na vrh LDS ni bila ravno dobitna kombinacija. LDS je še kakšen mesec pred volitvami na predvolilni konvenciji v Cankarjevem domu v Ljubljani skušala javnost prepričati z estrado, ki se je zbrala tam, a brez uspeha, saj se je barka že potapljala. Stranka je namreč za seboj že imela številne »izgone«; odpovedali so se denimo Dimitriju Ruplu zaradi njegove udeležbe na prvi javni tribuni Zbora za republiko, na kateri je bilo mogoče videti številne pomladne politike, pa tudi Tinetu Hribarju, ki se je takrat glasno zavzemal za dostojen pokop žrtev revolucije. Na konvenciji LDS je Slavoj Žižek sarkastično sporočil, da mu tri minute dobrega filma pomeni več kot usoda Slovenije. Na drugi strani je bila SDS, ki je pred tem sestavila strokovni svet in predstavila alternativni program. SDS je na volitvah osvojila 29 sedežev, prav toliko jih ima danes Svoboda. LDS pa je s prejšnjih 34 padla na 23 poslanskih mandatov. Mnogi so skušali zmago SDS prikazati, kot da je bila to predvsem »neznanska sreča«, ker je bila LDS tako notranje prerešetana.
Patria in pivovarska vojna
Sledilo je sestavljanje koalicije, pri čemer je bilo jasno, da poleg SLS in NSi ne bo šlo brez stranke DeSUS, ki jo je takrat še vodil Anton Rous, ki je v predvolilni kampanji kazal naklonjenost levi koaliciji. Očitno pa je nato zamenjal razpoloženje, ko je bilo stranki prvič dotlej ponujeno »resno« ministrsko mesto, in sicer za obrambo; prevzel ga je Karl Erjavec, dotedanji državni sekretar za pravosodje pri ministrici Zdenki Cerar. Kmalu zatem je postal tudi predsednik DeSUS. Janša je bil za mandatarja izvoljen 9. novembra 2011, vlada pa je bila imenovana natanko dva meseca po volitvah – 3. decembra 2004. Seveda je bilo jasno, da bo deležna zelo hudega medijskega nadzora. Janševa vlada je uspešno izpeljala prvo predsedovanje Slovenije Svetu EU. Sicer pa je vlada doživela nekaj kadrovskih prevetritev. Nekateri ministri (Janez Božič za promet, Jure Zupan za visoko šolstvo, znanost in tehnologijo, Marija Lukačič za kmetijstvo, Andrej Bručan za zdravje) so odstopili sami, minister za delo, družino in socialne zadeve Janez Drobnič pa je bil razrešen v DZ na predlog predsednika vlade. Vlada je sicer že v začetku oblikovala službo za razvoj, ki jo je vodil minister brez listnice. Najprej je bil to Jože P. Damijan, za njim pa Žiga Turk. Vlada je izpeljala mandat od začetka do konca, a nadaljevanja ni dobila, saj je afera Patria, s katero so najprej načenjali ministra Erjavca, dobila pospešek. Na drugi strani se je v medijih pojavljal kot nova »zvezda« Borut Pahor, takrat evropski poslanec. Velika težava za vlado je bil tudi spopad s »pivovarskim imperijem« v medijih, v tistem času je bil »popularen« Boško Šrot ob asistenci nekdanje Vizjakove državne sekretarke Andrijane Starina Kosem ter odvetnika Stojana Zdolška. Ta imperij je tudi obvladoval Delo, a ne prav dolgo, saj je kasneje končalo v rokah Stojana Petriča, globoka država pa je Šrota vrgla čez ramo. Ironija je sicer, da je bil drugi od bratov Šrot takrat že predsednik koalicijske SLS, ki je kazala »opozicijske odklone«. Zamere so bile kasneje pozabljene in danes je Bojan Šrot, nekdanji dolgoletni celjski župan, član SDS. Prva Janševa vlada, sicer osma vlada RS, je svoj mandat končala 21. novembra 2008, ko je oblast prevzel novi premier Borut Pahor.
Jankoviću ni uspelo, kulturniki na okope
Pahorjeva vlada ni zdržala do konca. Že kmalu po tistem, ko so iz vlade izgnali Erjavca kot ministra za okolje, je tudi DeSUS zapustila koalicijo. Vendar je vlada še delovala. Nato pa je izstop iz koalicije v začetku poletja 2011 najavila tudi Golobičeva stranka Zares. Ko je septembra 2011 padlo še glasovanje o zaupnici, so bile razpisane predčasne volitve za december, vendar je Pahorjeva vlada opravljala tekoče posle še pol leta, vse do 10. februarja 2012 – torej dokler ni bila izvoljena druga Janševa vlada. Ne glede na Jankovićevo zmago na volitvah. Vendar se očitno Pozitivna Slovenija ni znala pogajati s koalicijskimi partnerji, še zlasti so bile oči uprte v Virantovo Državljansko listo, ki se je prav tako pojavila kot nova stranka na sceni. Ko je bilo jasno, da z Jankovićem kot novim premierjem ne bo nič, so se preostale stranke dogovorile za »koalicijo za izhod iz krize«, ki so jo sestavljale SDS, NSi, SLS, DL in DeSUS, za predsednika vlade pa je bil predlagan Janša. Takrat ni nihče slutil, da bo ta vlada trajala pravzaprav le eno leto, upor proti njej pa je bil že od začetka strašanski. Mnoge je zmotilo že to, da je vlada združevala nekatera ministrstva. Tako so kulturo združili s šolstvom in nastalo je t. i. »superministrstvo«, ki ga je vodil Žiga Turk. Zato ne preseneča, da so že pred izvolitvijo vlade besno protestirali kulturniki in celo zažgali kontrabas. Oblikoval se je t. i. Koordinacijski odbor kulture Slovenije, na kratko KOKS, vodil ga je profesor na AGRFT Igor Koršič, ki je celo pošiljal kontroverzna pisma v tujino. Začeli so se organizirati tudi vseslovenski »vstajniki«, ki so v slogu Miloševićeve jogurtne revolucije poskrbeli za odstavitev tedanjega mariborskega župana Franca Kanglerja.
Klemenčičeva inkvizicija, Virantova izdaja
A glavni udarec je vladi zadal šele šef KPK Goran Klemenčič z razvpitim poročilom, v katerem je tako Janeza Janšo kot Zorana Jankovića obtožil, da imata »nepojasnjeno premoženje«. No, glavna tarča je bil seveda Janša, Janković se je namreč medtem že umaknil tudi iz poslanskih klopi nazaj na ljubljanski magistrat. Omenjeno poročilo, ki je bilo kasneje sodno odpravljeno, je postalo tudi osnova za afero Trenta, ki je nedavno doživela sodni epilog.
Gregor Virant iz DL ter Karl Erjavec iz DeSUS sta ob tem poročilu zahtevala Janšev odstop in grozila, da bosta sicer odšla v drugo koalicijo. Grožnjo sta uresničila, tranzicijska levica jima je ponudila sodelovanje z Jankovićevo kakor začasno naslednico Alenko Bratušek. 27. februarja 2013 je DZ izglasoval konstruktivno nezaupnico Janševi vladi – to je bila sicer druga takšna nezaupnica po tisti iz leta 1992, ko je padla Demosova vlada. Nova vlada je oblast prevzela 20. marca, torej tri tedne kasneje.
Nepriljubljeni ukrepi
Za tretjo Janševo vlado pa velja, da bi se morala zgoditi že po tretjih zaporednih predčasnih volitvah leta 2018, vendar se je takrat oblikovala »antijanša« koalicija pod vodstvom Marjana Šarca. Ki pa ni zdržala prav dolgo, pravzaprav manj kot dve leti. Na pragu epidemije covida-19 je vlada tako rekoč razpadala »pri živem telesu«. Ko je konec januarja 2020 odstopil še tedanji finančni minister Andrej Bertoncelj, je Šarec naivno mislil, da lahko izsili nove predčasne volitve, na kateri bi LMŠ dobila zmago in s tem večjo kontrolo nad bodočimi koalicijskimi partnerji, pri čemer je računal prav na sodelovanje s SMC. Vendar je slednja skupaj s stranko DeSUS, ki je malo pred tem dobila predsednico Aleksandro Pivec, na pragu pandemije covida-19 stopila v stik z opozicijskima SDS in NSi. Vlada je bila izvoljena 13. marca 2020 (deset dni po izvolitvi Janše za mandatarja) in je takoj začela izvajati zaščitne ukrepe proti širjenju okužb. Na splošno je imela tretja Janševa vlada veliko težav prav zaradi sprejemanja zelo nepriljubljenih ukrepov za zajezitev epidemije, hkrati pa je morala zagotoviti tudi stabilnost gospodarstva, saj nekatere storitve niso mogle delovati.
Kako ja Janković spet »dobil« stranko
Protesti proti novi vladi so se začeli, še preden je bila sploh izvoljena. Že ob sami najavi možnosti, da se SMC in DeSUS povežeta z Janšo, so se protestniki podali pred sedeža obeh strank, ki sicer zdaj ne obstajata več, vsaj ne pod tema imenoma. Hitro so se začeli tudi »politkolesarski mitingi« ter anticepilski protesti, a globoka država je vse stavila na to, da iz vlade izloči Aleksandro Pivec. Kar ji je tudi uspelo. Ko se je Pivčeva poslovila z vrha DeSUS, se je na vrh stranke vrnil Erjavec in poskrbel za izstop iz koalicije. Prav tako je tudi iz SMC izstopalo vse več poslancev. Erjavec se je celo pojavil kot kandidat za premierja v konstruktivni nezaupnici vlade, kar pa ni uspelo. Janša je v tem času še drugič vodil slovensko predsedovanje Svetu EU, kot prvi državnik je po začetku oborožene agresije obiskal Ukrajino.
Njegova tretja vlada je denimo uvedla avtocestno policijo in tudi začela s postopkom postopnega davčnega razbremenjevanja plač. Vendar so volitve ter zmaga skrajnih socialistov (Gibanje Svoboda) ta projekt ustavile. 13. maja 2022 je vlada začela opravljati le še tekoče posle, čez dobra dva tedna pa je predala oblast naslednikom, ki jih je vodil »novi obraz« Robert Golob, sicer stari znanec iz LDS, ki je bil že konec 90. let državni sekretar na tedanjem ministrstvu za gospodarske dejavnosti, ki ga je vodila Tea Petrin. Globoka država je preko svojih PR-svetovalcev iz Goloba naredila nekakšnega »heroja«, ki ga je vlada bojda iz političnih razlogov odslovila iz podjetja Gen-I. Zoran Janković je tako spet dobil »svojo« stranko.
Konstrukt Black Cube se ni obrestoval
In sedanja, nova vlada? Lahko bi rekli, da so okoliščine njenega nastanka zelo podobne tistim izpred 14 let. Teden dni pred letošnjimi volitvami je namreč globoka država s pomočjo zlorabe Sove ter nevladnikov lansirala konstrukt Black Cube, da bi zajezila vpliv objavljenih prisluhov, ki so razkrili veliko težo korupcije med vladajočimi. Bilo je dovolj, da so se javnomnenjski trendi pred volitvami spremenili in potisnili Svobodo na prvo mesto, a vseeno premalo, da bi Golob lahko brez težav sestavil novo koalicijo. Sprva je celo ponujal vlado narodne enotnosti in vanjo vabil stranki Demokrati in Resni.ca. Seveda brez SDS, kar kaže na to, kako zdaj že bivši premier dojema »narodno enotnost«: tako, da vnaprej izključi več kot 300 tisoč ljudi, ki so dali svoj glas SDS. Takšno kupčkanje se Golobu ni obrestovalo, kakor tudi ne odločitev predsednice Nataše Pirc Musar, da mandata za sestavo vlade ne podeli nikomur. Nazadnje so mandatarja namesto nje predlagali poslanci sami. 22. maja je Janez Janša na tajnem glasovanju prejel 51 glasov, 4. junija pa je bila vlada izvoljena.
O prioritetah te vlade smo sicer že pisali, tako da na tem mestu ne bomo še enkrat ponavljali celotnega programa ter izhodišč. Jasno je sicer, da bo odpor globoke države oz. tranzicijske levice zelo velik in tudi skrajno umazan. Upajmo lahko, da bo vlada zdržala vsa polna štiri leta, čeprav je možno pričakovati, da bi bile ob sprejeti ustavni reformi volilne zakonodaje mogoče tudi predčasne volitve. Vendar pot do tega ne bo enostavna. Zagotovo je čudež, da je DZ v sedanji sestavil sprejel zakon, ki po desetletjih vendarle ureja odnos do žrtev revolucije. Kar je bilo prej le pobožna želja. Se torej »pozni socializem«, kot je sedanje obdobje poimenoval Dimitrij Rupel, vendarle poslavlja?
Gašper Blažič