Naj vas naslov ne premoti: seveda smo veseli olimpijskih medalj za Slovenijo. A tako škandaloznih olimpijskih iger doslej še nismo imeli. Že otvoritveni nastop, v katerem so na neposrečen način imitirali Zadnjo večerjo, je bil zelo slab znak. Nadaljevanje je samo pokazalo, da je bila skepsa upravičena.
Škandali na tekmah so namreč pokazali, da je namesto običajnega fair playa prevladal argument obrnjenega rasizma. Namesto da bi organizatorji vzpostavili sistem enakih možnosti, so v ženski konkurenci nastopali posamezniki s “spolno motnjo”. Ali bolje rečeno: “trans” moški, ki so si domišljali, da so ženske, a jim je bilo vseeno dovoljeno, da so tekmovali tam, kjer ne bi smeli. In zmagovali.
Boksar ali boksarka?
Očitno se lahko strinjamo, da so woke okupatorji povsem ugrabili olimpijske igre in postavili nova pravila. Pri čemer se je pokazala tudi velika razlika med Mednarodnim olimpijskim komitejem ter krovnimi zvezami posameznih športnih panog. Tipičen primer je Imane Khelif, alžirska boksarka – pravzaprav “trans” boksar, ki je osvojil(a) zlato medaljo v ženski kategoriji do 66 kilogramov. Mednarodni olimpijski komite (MOK) se je namreč odločil, da bo na ženskem boksarskem tekmovanju v Parizu dovolil nastopiti biološkima moškima.
Imane Khelif in Lin Yu-Ting sta po prepovedi nastopa na svetovnem prvenstvu v boksu pred dobrim letom dni zdaj lahko tekmovali na olimpijskih igrah. Predvsem primer prve je dvignil veliko prahu, ko se je pomeril(a) z Italijanko Angelo Carini, slednja je klonila že po 46 sekundah. “Navajena sem trpeti, a me še nikoli ni nihče tako močno udaril,” je s solzami v očeh dejala Angela Carini. To seveda ni niti najmanj ganilo vodilnih na MOK, ki so alžirskemu transseksualcu omogočili zlato medaljo v njegovi kategoriji. In razlog? MOK pregleduje izključno podatke, zapisane v potnem listu, čeprav papir prenese vse. Nekaj drugega pa je kontrola kromosomov, kjer se je doslej že nekajkrat zgodilo, da so mednarodne krovne zveze diskvalificirale tiste, ki so se imeli za ženske, vendar so imele moške kromosome. No, alžirska boksarska zveza se s tem ne ukvarja; medalja je medalja.
Vodeb kritičen, feministke pa tiho
“Prodor feministične oz. LGBTIQA+ in trans ideologije je paradoks sodobne družbe in tudi intelektualni ‘ERROR’, ki si ga je privoščila leva politična scena – in to na svetovni ravni. Tako ne bo šlo naprej. Šport bi lahko implodiral – v smislu, da bo ogrožen obstoj ženskega športa. Ženske se bodo uprle, ker z vsemi temi trans ženskami oz. geji, torej moškimi v njihovi konkurenci bodo normalne ženske povsem nekonkurenčne in tekmovalno osmešene,” je transspolnost v športu za Novo24TV komentiral Roman Vodeb, ki je o tej problematiki govoril že pred leti. Vodeb je v enem od svojih člankov navedel nekaj primerov transspolnosti v športu iz prejšnjih let, ki sicer javnosti morda niso znani. Mednarodni olimpijski komite (MOK) je prav zaradi jasnih razlik med moškimi in ženskimi kromosomi in drugimi fiziološkimi značilnostmi leta 1999 ukinil kromosomsko testiranje športnikov, povezano z ugotavljanjem njihovega dejanskega spola. Ena od ugotovitev je bila, da vse ženske nimajo standardnih ženskih kromosomov, obstajajo pa tudi različne anomalije in hormonske motnje, zaradi katerih bi bilo takšno testiranje diskriminacija. V nadaljevanju je pojasnil, da naj bi bila z medicinskega vidika transformacija moških v ženske precej lažja kot obratno in da je prav zato največ razburjenja v ženskih športnih disciplinah.
“Moški imajo večjo količino testosterona, boljše razmerje med mišično maso in telesnimi maščobami ter večjo kapaciteto srca in pljuč, pa tudi konstitucijsko so moški bolj športni/atletski. MOK je ob pomoči posebne komisije strokovnjakov določil natančna merila, kdaj po spremembi spola bi športniki (bivši) transseksualci lahko nastopili med novimi ‘drugospolnimi’ športnimi ‘vrstniki’, torej predvsem ‘vrstnicami’. Zdravniki so v tistih časih – pred več kot 10 leti – pomirjevalno/spravno poudarjali, da pri transformaciji iz moškega spola v ženskega zaradi hormonske terapije upade raven testosterona, prav tako mišična masa, kar seveda z vidika ‘poštene igre’ še vedno ni isto, kot če se športnica rodi kot ženska,” je še dejal.
No, feministke na čelu z Inštitutom 8. marec so ob tovrstnem škandaloznem dogajanju “snedle jezike”. Predsednica republike Nataša Pirc Musar se je oglasila šele, ko je postalo jasno, da je škandal na olimpijskih igrah zelo odmeven. Je pa molk nosilcev kulturnega marksizma sam po sebi zelo zgovoren. A bolj boli molk tistih, ki bi morali prvi ukrepati, medtem ko iz MOK prihajajo sprenevedava sporočila, češ da gre za lov na čarovnice in da glede spola ni dvomov, da gre v primeru Alžirke za pravo žensko. Tako je trdil tudi predsednik MOK Thomas Bach.
S sodiščem nad tiste, ki dvomijo v njeno ženskost
Očitno pa to še zdaleč ni vse, saj bo glavna bitka šele sledila. Imane Khelif je namreč že sprožila sodne postopke, bojda proti tistim, ki so jo nadlegovali po spletu, poroča francoska tiskovna agencija AFP. Češ, v Tokiu je prav tako nastopila, a brez polemik – sedaj pa naj bi se proti svoji volji znašla v središču razprave o spolu, ki so jo vodili “konservativni krogi” v ozadju spora med Mednarodnim olimpijskim komitejem (Mok) in Mednarodno boksarsko zvezo (IBA). No, sedaj pa medijski mainstream že vodi kampanjo proti IBA, češ da nima dokazov in da zaradi sumov korupcije nima pravice zastopstva. K vzdušju naj bi prispevala tudi prej omenjena italijanska boksarka, ki pa naj bi svoje besede kasneje obžalovala.
Kakorkoli že, Khelif je bila nato več dni tarča nadlegovanja, zaradi katerega je njen odvetnik v soboto napovedal sprožitev sodnih postopkov v Franciji. Izjava za javnost poziva h kazenski preiskavi, ki bi se morala osredotočiti na tiste, ki so bili za “rasistično in seksistično kampanjo” in “digitalnim linčanjem” Alžirke. Kot je poročal francoski časnik Le Monde, bo sodni boj usmerjen neposredno proti družbenem omrežju X. Tajvanka Lin, ki je v svoji kategoriji prav tako osvojila zlato, naj bi razmišljala o pridružitvi k tej tožbi. Kar pa je pravzaprav farsa, podobna tisti v Veliki Britaniji, kjer se bo levičarska vlada z represijo lotila vseh, ki so kritični do migracij in njenih posledic, potem ko so zaradi umora treh deklic, ki ga je zagrešil potomec migrantov iz Ruande, izbruhnili nemiri.
Medalja je, medalje ni …
A to še zdaleč ni edini škandal teh olimpijskih iger. Pri ritmični gimnastiki je denimo prišlo do nenavadne odločitve, zaradi katere je romunska tekmovalka Ana Bărbosu ostala brez že dobljene bronaste medalje. Američani so trdili, da so pri izračunu ocene njihove tekmovalke Jordan Chiles upoštevali napačen težavnostni količnik, vodstvo je ugodilo pritožbi in Američanka je tako osvojila tretje mesto, Romunka pa je padla na četrto. Romunski premier Ciolacu je na Facebooku zapisal, da si je Ana Bărbosu s poštenim delom zaslužila medaljo, vendar so ji jo odvzeli na nesprejemljiv način na podlagi pritožbe, ki je ne razumejo ne trenerji ne vrhunski telovadci. Romunska gimnastična zveza se je odločila za pritožbo na Mednarodno športno razsodišče (CAS) v Lozani, kjer so pregledali postopek pritožbe ameriške ekipe. Po pravilih Mednarodne gimnastične zveze (FIG) morajo trenerji vložiti pritožbo na oceno v eni minuti po objavi ocene. CAS je ugotovil, da je predstavnica ekipe ZDA uradno vložila pritožbo v eni minuti in štirih sekundah, kar je bilo nekoliko po izteku roka. Tako so odločili, da se Chiles vrne prvotna ocena 13,666 in da se vzpostavi prvotna uvrstitev. Skratka, igračkanje na račun tekmovalk.
Onesnažena Sena in zdravstvene težave
Med škandali, ki so vplivali tudi na varnost športnikov, pa velja omeniti plavanje na prostem, in to seveda v reki Seni, ki je močno onesnažena. Zaradi dežja so morali denimo prestaviti preizkušnjo v triatlonu, toda to, kar je že pred začetkom iger vzbujalo zgražanje, je bilo dejstvo, da so francoski organizatorji priznali močno onesnaženost Sene s fekalijami. Slab mesec pred začetkom olimpijskih iger je namreč pariška občina objavila podatek o testiranju kakovosti vode, testi so pokazali, da so ravni bakterije E.Coli, indikatorja fekalnih snovi, daleč nad zgornjimi mejami, ki jih za izvedbo tekmovanj predpisujejo športne zveze. Kot poroča AFP, je bila raven bakterije E.Coli kar desetkrat večja od sprejemljive ravni. “Kakovost vode ostaja slabša zaradi neugodnih hidroloških razmer, pomanjkanja sonca, podpovprečnih sezonskih temperatur in onesnaženosti v zgornjem toku,” so sporočili iz županovega urada. In seveda so krive “podnebne spremembe”, ker bojda močne nevihte še vedno preplavljajo kanalizacijsko omrežje francoske prestolnice, kar vodi do izpustov neobdelanih odplak neposredno v reko. Pariška županja Anne Hidalgo se je ob začetku iger sicer okopala v reki Seni, da bi dokazala, da je voda dovolj čista za olimpijske igre. Na jutro županjinega plavanja pa so iz reke izlovili dve kolesi in skuter – Hidalgova zato tudi ni potopila svoje glave, češ da se ne želi poškodovati. Nato pa je zatrjevala, kako je voda naravnost odlična. Dokler nekaj triatloncev ni dobilo okužbe z bakterijo. Prva je bila belgijska tekmovalka Claire Michel, ki so jo morali odpeljati celo v bolnišnico.
Skratka, v teh olimpijskih igrah je bilo resnično nekaj gnilega – če uporabimo parafraziran stavek iz ene od Shakespearjevih dram.
Peter Truden