Slovenski osrednji mediji so s svojim poročanjem od pozne pomladi 2020 odločilno pripomogli k slabemu epidemiološkemu stanju v Sloveniji. Za dobro mero jim je s kreiranjem negativnega javnega mnenja do cepljenja »uspelo« preprečiti še izhod iz epidemije in normalizacijo življenja v Sloveniji. O tem, da so slovenski osrednji mediji že od pozne pomladi 2020 minirali vladna prizadevanja za zajezitev epidemije, smo spomladi že pisali. Šlo je predvsem za kolateralno žrtvovanje ukrepov proti epidemiji v politično aktivističnem boju levih osrednjih slovenskih medijev, ki je bil usmerjen k temu, da desnosredinska vlada pade. Očitno so bili njihovi poskusi v smeri rušenja vlade popolnoma neuspešni, saj se vlada trdno drži v sedlu. Toda na drugi strani jim je uspelo učinkovito potopiti vladna prizadevanja, da bi ustavili epidemijo.
Dvomljivcem v poduk zapišimo, da je medijsko podpiranje ukrepov proti epidemiji ključno, kar dokazuje prav slovenski zimsko-spomladanski primer zmage nad epidemijo, h kateri so poleg pametnih vladnih ukrepov odločilno pripomogli vsi slovenski mediji, ki so družno podprli kampanjo »ostani doma«. Če bi ob nenehnem rušenju vlade slovenski osrednji mediji podprli vsaj vladne ukrepe proti epidemiji, bi bilo slovensko javno mnenje danes boju proti epidemiji naklonjeno in tudi cepljenih bi bilo neprimerno več slovenskih državljanov.
Slovenska politična pošast
V tem trenutku sploh ne gre več v prvi vrsti za to, da Slovenci v povprečju zelo slabo spoštujejo ukrepe proti epidemiji, kar je izvirni greh slovenskega medijskega mainstreama. Jasno, da je zaradi tega umrlo več ljudi, kot bi bilo treba, in da ima zaradi tega več ljudi, kot bi bilo treba, trajno ali začasno poškodovano zdravje. To je žalostna bera (neuspešnega) medijskega političnega aktivizma, vendar to sploh ni največji problem.
Največji problem je v tem, da so slovenski osrednji mediji nehote kreirali javno mnenje, ki je ne le nenaklonjeno ukrepom proti epidemiji, ampak tudi cepljenju. Neetično medijsko kritiziranje ukrepov proti epidemiji je namreč dalo krila številnim šarlatanom in nepridipravom, ki so zaradi neuravnovešenosti ali osebnega interesa po socialnih omrežjih, podžgani z nenehno kritiko vladnih ukrepov s strani osrednjih medijev, širili različne teorije zarot, s katerimi so neodločenemu delu slovenske javnosti vsilili dvom o ukrepih, virusu, epidemiji in celo sanitetnem materialu, kot so testne palčke in maske.
Obrekovalci na socialnih omrežjih nikoli ne bi dobili toliko publicitete, če ne bi osrednji mediji dajali ogromno prostora kritikom ukrepov in celo šarlatanom, kar je z vidika uredniške oz. novinarske etike zavrženo dejanje. Ko je prišlo cepivo, so se osrednji mediji sicer omejili v kritikah in nekateri začeli celo spodbujati cepljenje, a to je bilo prepozno in premalo, da bi lahko popravili škodo. Zver je že ušla iz kletke in tistih slovenskih državljanov, ki zdaj trdno verjamejo v zmoto, številni celo fanatično, zdaj ni več mogoče prepričati samo z nasprotnim poročanjem. V takih razmerah, ko so bili ljudje, ki zaupajo in verjamejo medijem, eno leto in več izpostavljeni zavajajočemu medijskem poročanju, so tovrstna prepričanja, ki so bila še okrepljena s pomočjo socialnih omrežij in govoric, posvojili. Tako zdaj številni verjamejo, da so ukrepi proti epidemiji bolj škodljivi kot virus in da je cepivo bolj nevarno od prebolevanja, kar seveda niti po naključju ne drži, saj je resnica diametralno nasprotna.
Druga »komponenta« slovenske politične pošasti je prav tako nastala v botrstvu slovenskih osrednjih medijev. Tako imenovani petkovi protesti, znani tudi kot kolesarski, so bili na začetku res novica, o kateri je bilo logično in smiselno poročati. A po dvajsetih, tridesetih ali petdesetih in še več ponovitvah z vedno isto agendo, izjavami in metodologijo to ni več novica, o kateri bi neki resen medij poročal kaj več kot z neko kratko notico ali pa še to ne, saj se je v petek pogosto zbrala le peščica protestnikov. Ker pa so bili slovenski osrednji mediji politično aktivistično odločeni, da zrušijo vlado, so o petkovih protestih poročali nesorazmerno. Pri tem je prednjačila RTV SLO, kar je bizarno glede na to, naj bi nacionalni medij po definiciji poročal zadržano in uravnoteženo. Petkovim protestnikom so mediji namenjali nenormalno veliko pozornost in o protestih poročali z veliko simpatijo. Na odnos do epidemije to poleg že omenjenega ni imelo kakšnega posebnega vpliva, razen seveda tega, da so bili protesti odlična priložnost za virus, da se še dodatno razširi po Sloveniji in predvsem Ljubljani, saj varovalni ukrepi na petkovih protestih niso bili upoštevani skoraj nič.
Težava pa je nastopila v tem, da se je v določenem delu slovenske javnosti zaradi naklonjenega medijskega poročanja oblikovalo prepričanje, da so protesti nekaj dobrega in plemenitega, kar seveda ni točno, saj so bili ves čas nelegalni, ker niso bili prijavljeni in organizatorji na njih niso poskrbeli za epidemiološke ukrepe. Tako so se pojavili t. i. sredini protestniki, ki jim je vlada sicer prav tako trn v peti, vendar jih je najbolj zmotil pogoj PCT, ki je namenjen ohranitvi življenja in zdravja z zajezitvijo epidemije. Ker so mediji ves čas poročali v smislu, da se petkovi protestniki borijo za svobodo, so sredini protestniki seveda to lažnivo mantro strastno posvojili in začeli protestirati proti zajezitvenim epidemiološkim ukrepom in proti cepljenju. Oportunistično se je vključila še neka obrobna oz. nepomembna nova politična stranka, ki je v podpori protestom in nazadnjaštvu pred prihajajočimi volitvami videla politično »tržno nišo« in slovenska politična pošast je bila rojena v vsej svoji veličini.
Normalnosti pri nas še dolgo ne bo
Zakaj opisanemu s skupnim izrazom pravimo politična pošast, ki so jo rodili mediji? Predvsem cepljenje proti covidu je edina pot nazaj v normalnost, kar kažejo primeri nekaterih zahodnih razvitih držav, ki ob visoki precepljenosti domače populacije že odpravljajo ukrepe in se vračajo nazaj k normalnemu življenju. V tem trenutku je v Sloveniji cepljena komaj dobra polovica ljudi, medtem ko se v Evropi precepljenost marsikje bliža že 80 odstotkom ali jih celo presega. Predvsem neodgovorno medijsko poročanje in prav tako nekonstruktivna drža opozicije v tej smeri, ki ni premogla toliko državniške drže, da bi ob nenehnem napadanju vlade podprla vsaj nacionalni boj proti epidemiji, sta povzročila, da se Slovenija še zelo dolgo ne bo vrnila v normalnost in odpravila epidemioloških ukrepov, kar bi omogočila visoka precepljenost domače populacije.
Logično je, da se opozicija bori za prevzem oblasti. Prav tako je logično, da mediji, ki so naklonjeni določeni politični opciji, s poročanjem tej politični opciji pomagajo (kar pa seveda ne velja oz. ne sme veljati za nacionalne medije, ki bi morali biti nevtralni). Tako je povsod po svetu in to ni nič posebnega. Zelo narobe pa je, če politična stranka ali več političnih strank v brezvestnem boju za oblast deluje proti nacionalnemu interesu. Nacionalni interes je sveta zadeva, ki ga nihče nikoli ne sme žrtvovati, pa naj gre za posameznika, medijsko hišo ali politično stranko. In prav to se je v Sloveniji zgodilo. Posamezniki, ki egoistično protestirajo za svojo osebno svobodo na račun izgubljenih življenj in zdravja soljudi, medijske hiše, ki za vsako ceno branijo svojo politično opcijo, ter politične stranke, ki gredo v boju za oblast čez trupla, so Slovenijo pripeljali v nemogoč položaj, ki bo škodljivo vplival na blaginjo nas vseh.
Tadej Ian, magister ameriških študij, družboslovec in politolog