Sanja Ajanović Hojnik je že preteklost. Potem ko je do konca uživala “polno podporo vlade in njenega predsednika”, je morala čez noč spakirati kovčke. Na dan so namreč prihajale nove podrobnosti mafijskih metod slovenskih javnih razpisov na področju deljenja denarja nevladnim organizacijam. A brez skrbi, Hojnikovi se ne bo treba prijaviti na zavodu za zaposlovanje – čakala jo je namreč služba v varnem zavetju javne uprave. Tam se bo lahko zopet mirno s svojimi NVO-ji prijavljala na nadaljnje razpise za nevladne organizacije in urejala posel za svojo mamo.
Padla ministrica je namreč prevzela svojo staro službo, ki jo je zamrznjena čakala do konca mandata. Zdaj je zopet sekretarka na agenciji za kmetijske trge in razvoj podeželje. Gre seveda za uradniški položaj (približno 55. do 60. plačilni razred), ne za funkcijo (npr. državnega sekretarja).
Javna uprava je prestreljena z odsluženimi političnimi vojščaki leve politične opcije, ki so nato postali sekretarji na neštetih agencijah, zavodih ali kar znotraj ožje državne uprave, kjer so nato pričakali pokoj in bogato pokojnino.
Kariera jo financiramo davkoplačevalci
Kariera v korupcijski škandal ujete ministrice je sicer zelo pestra in intimno povezana z vašim (davkoplačevalskim) žepom. Od leta 2008 naprej je delovala kot javna uslužbenka. Med letoma 2015 in 2018 je delovala kot sekretarka poslanske skupine Stranke Alenke Bratušek v državnem zboru. Leta 2018 je postala sekretarka Zagovornika načela enakosti, leta 2019 pa namestnica direktorja v Službi Vlade Republike Slovenije za razvoj in evropsko kohezijsko politiko, kjer je bila odgovorna za področje evropskega teritorialnega sodelovanja.
Od maja 2020 je bila zaposlena na Agenciji za kmetijske trge in razvoj podeželja. Na ta položaj se je zdaj vrnila. Ni znano, kako so uspeli brez njene strokovne pomoči shajati doslej. Bo prišlo do premestitev kakšne druge strokovne delavke? Ali gre v resnici še za eno službo dveh tipov, ki jo newyorška mafija kategorizira v dve kategorije sindikalnega dela – “no show” (na delo sploh ne prideš) ali “no work” (na delo prideš, a ne delaš).
Ni znano, ali je bivša ministrica še vedno članica Gibanja Svoboda, kjer je vodila programski odbor stranke. Sicer bi bilo to nenavadno, saj je stranko stala precej javnomnenjske podpore.
Vsi grehi Sanje Ajanović Hovnik
Ministrica je najprej razburkala javnost s pregrešno drago službeno potjo v New York, ki je davkoplačevalce stala kar 33.000 evrov. Ko je javnost še vedno razpravljala o potovanju, ki so ga ljubkovalno poimenovali “seks v mestu”, je v javnosti zaokrožila informacija, da je njeno ministrstvo na razpisu za nevladne organizacije 300.000 evrov dodelilo inštitutu, ki ga vodi ministričina nekdanja poslovna partnerica in trenutna direktorica v podjetju, ki je v solasti ministričine mame – omenjeni inštitut je bil sicer med prejemniknjavečje vsote denarja.
Ministrstvo za javno upravo je namreč konec marca objavilo javni razpis za “krepitev aktivnih državljanskih pravic in opolnomočenje nevladnih organizacij na področju aktivnih državljanskih pravic”. Vrednost razpisa, ki je sicer zgolj še en razpis, s katerim vlada Roberta Goloba izdatno financira nevladne organizacije in jim tako poplačuje usluge pred zadnjimi volitvami, je okoli 10,6 milijona evrov.
V prvem krogu, ki se je iztekel 15. maja, je bila med največjimi prejemniki sredstev nevladna organizacija, povezana z ministrico Ajanović Hovnikovo. Gre za Inštitut za proučevanje enakosti spolov (IPES) s sedežem v Mariboru, ki so mu odobrili 300.000 evrov. Omenjeni inštitut vodi Kaja Primorac, ki je hkrati tudi ustanoviteljica, solastnica in direktorica podjetja Smart center. Do sredine lanskega junija je bila direktorica in solastnica omenjenega podjetja tudi Ajanović Hovnikova. Svoj 50-odstotni delež v podjetju je dva tedna, preden je postala ministrica, podarila svoji materi, direktorica družbe pa je postala Kaja Primorac.
Ministrstvo Ajanović Hovnikove je torej 300.000 evrov odobrilo inštitutu, ki ga vodi ženska, ki je hkrati direktorica podjetja v solasti ministričine mame, nekoč pa je bilo tudi v solasti same ministrice.
Sicer je to običajen modus operandi levih vlad oz. le vrh ledene gore krematorija davkoplačevalskega denarja, ki se mu reče projektno deljenje javnih sredstev nevladnim organizacijam, je pa dovolj, da javnost ponori, ko večinski mediji zaradi političnih preigravanj v ozadju dobijo “dovoljenje”, da preiščejo vsaj en tak primer. Slovenija bi bila povsem drugačna država, če bi mediji z večdesetmilijonskimi budžeti s svojimi megafoni podobno kot naš portal poročali o nepravilnostih, ki se sicer dogajajo vsak dan.
M. I.