Jože Plut: “Uporabno orožje smo teritorialci dobili šele prvi dan vojne”

Foto: STA

“Ker je šlo za neke vrste napad, so Pekre zelo simbolni začetek. Na 15. maja 1991 sta bili vpoklicani dve skupini nabornikov. Ena v Pekrah in ena na Igu. In tik pred prisego je Jugoslovanska vojska izvedla pritisk na učni center v Pekrah, ker so upali, da bodo s tem ustavili slovenski osamosvojitveni proces,” meni doktor Jože Plut.

Doktor Plut trdi, da jih je bilo v času vojne za Slovenijo strah. Pravi, da je najhujše pri tistih ljudeh, ki nimajo strahu, saj to pomeni, da so prepričani v nek svoj prav in znajo v ključnem trenutku odpovedati. Plut pravi, da ima iz vojne izkušnje, da so tisti najbolj glasni in junaški ob novici, da se bližajo oklepniki, prvi odpovedali.

Kakšne pritiske ste doživljali tisti, ki ste se odločili braniti domovino?
“Stanje v takratni družbi je bilo zelo napeto. Spomnim se že mesecev pred plebiscitom, ko smo mnogi v srcih nosili željo, da bi zaživeli v svobodni državi. Takrat je bil grozen pritisk idej bratstva in enotnosti. Jugoslovanska vojska je bila zelo močna in je imela zelo močno vlogo. Ne tako, kot jo ima moderna vojska, ki brani pred zunanjim sovražnikom ali pa dela za mir v okolju. Imela je zakonito notranjo moč in pravico do posredovanja. Včasih so rekli, da je Jugoslovanska vojska branitelj bratstva in enotnosti. Bila je mogočen vojaški stroj in hvala bogu se je v svojih ocenah uštela tako v primeru slovenske osamosvojitve kot tudi Peker.”

Kako so Pekrski dogodki vplivali na moralo v TO?
“Če gledamo iz človeškega vidika, je bila tudi smrt Josefa Šimčika zelo simbolna. Takrat se je mnogo ljudi, tudi teritorialcev, zavedelo, da je stvar zelo resna. Da se jugoslovanska vojska ne misli igrati in samo groziti. Zaradi sile, s katero je prišla nad Pekre, smo videli ,kako resno misli jugoslovanska vojska braniti takratno socialistično Jugoslavijo.”

“Nikakor ne morem biti zadovoljen s trditvijo, da je vojna za osamosvojitev trajala samo deset dni. Seveda je treba vzeti širšo zgodovinsko sliko. Od plebiscitarne odločitve, samega plebiscita, razglasitve in pripravljanja pravnih aktov za razglasitev samostojnosti. Slovenija je že po takratnih aktih imela ustavno pravico, da lahko razglasimo samostojno državo. Jugoslovanska vojska, jugoslovanski politiki in tisti iz Slovenije, ki niso podpirali samostojnosti, so delali proti ustavi iz leta 1974, ki je dovoljevala samostojnost oziroma odhod iz jugoslovanske socialistične zveze republik. Kronski dogodki, poleg plebiscita, so še vpoklic nabornikov 15. maja, dogodek v Pekrah in seveda sam intenziviran proces razglasitve samostojne države.”

Menite, da je bila taktika izklopa elektrike, vode in telefona kasarnam prava?
“Veste, ko človeku vzameš kruh in vodo, se začnejo ljudje zavedati, da resno misliš. Glede na stanje ,v katerem je bila takrat Slovenija, ko nismo imeli veliko lastnega orožja, saj vemo, da je bilo odvzeto. Glede na to, da smo bili še vedno del Jugoslavije, je takratna slovenska vlada naredila najbolj pametno odločitev. Jugoslovanski vojski so skušali na miren način dopovedati, da je boljše, če odide prostovoljno. Med nami nimate več kaj početi. Če pa bi takrat vstopili v oborožen konflikt, bi bilo bistveno prezgodaj. Še ko je nastopil prvi dan vojne, smo šele ponoči dobiti uporabno orožje.”

Kdaj ste dobili novo orožje?
“Orožje je že prihajalo. Sam sem imel ‘ročni bacač’, kot so takrat rekli. Vendar v enoti nismo imeli ne polnila ne raket za na konec. Dobro in uporabno orožje smo dobili povečini šele prvi dan vojne. Zavedati se je treba, da je bilo večino orožja odvzetega in le redka občinska teritorialna poveljstva so imela tako modre može, ki so precenili, da imajo raje Slovenijo in slovenski narod kakor pa Jugoslavijo. Tudi teritorialci so bili seveda vzgojeni v socialistični miselnosti in to, da so nekateri preklopili in niso dali orožja, je bilo zelo zelo tvegano.”

Celotno oddajo si lahko ogledate na tej povezavi.

A. R.