Slovenski režiser Mitja Okorn se vedno rad vrača v Slovenijo, da domači publiki pokaže svoj film. Slovenska filmska elita sicer njegovega prihoda ni najbolj vesela, saj se zaveda, da bo začel naštevati imena, zaradi katerih je zapustil Slovenijo. Med njimi je bila tudi nekdanja ministrica Majda Širca. “Zaradi nje sem jaz šel, se znašel in, hvala bogu, da me je na takšen način zavrnila. Hvala bogu za mene osebno, škoda za Slovenijo,” je pojasnil Okorn.
Mitja Okorn že osmo leto živi in ustvarja na Poljskem. Najbolj uspešen slovenski režiser ni zdržal v delovnem okolju, kjer lahko uspeš le, če si na pravi strani. Po njegovem v odboru in nadzornem svetu Slovenskega filmskega centra sedijo “največji kriminalci”.
Okorn rešitev slovenske filmske scene vidi v tem, da bi direktor Slovenskega filmskega centra nosil osebno odgovornost pri uspešnosti filmov, ki jih izbere. “In potem bi bil on kriv, če bi zanič izbral. Po drugi strani bi bil nagrajen, če bi bil film dober. Če bi pa ‘zafural’ veliko filmov, bi bil pa že minister odgovoren, ki je takšnega cepca nastavil,” je pojasnil v intervjuju za Novo24TV.
Z njim smo se pogovarjali tudi o zaslužkih njegovega novega filma, slovenski politiki in o tem, zakaj je Janez Janša idealen lik za film. Nasprotno pa po njegovem velja za slovenskega premierja. “Miro Cerar, kaj pa vem. Malo dolgočasen lik. Ne vidiš ga, ne obstaja,” je prepričan Okorn.
V teh dneh v Sloveniji potekajo premiere Planeta samskih, film pa na redni spored naših kinematografov prihaja 21. aprila. Kako menite, da bo vašo novo uspešnico sprejela domača publika?
Upam, da bo odziv vsaj takšen, kakor je bil pri mojem prejšnjem filmu Pisma svetemu Nikolaju, ki si ga je samo v kinu ogledalo okoli 65 tisoč ljudi. Na Poljskem pravijo, da je moj novi film še veliko boljši od prejšnjega. Če torej rečemo, da je nov film enkrat boljši kot film Pisma svetemu Nikolaju, potem nekako upam, da bo tudi gledalcev še enkrat več. V Sloveniji me ima publika kar rada in me tudi vedno nagradi. Zato se vedno rad vračam in film pokažem slovenski publiki. Definitivno sem prepričan, da jih ne bo razočaral. Zato upam, da bodo šli v kino. Če jim je bil všeč moj prejšnji film, jim bo všeč tudi ta.
Če se ne motim, si je na Poljskem vaš film ogledalo že skoraj 2 milijona ljudi, torej je tamkajšnji uspeh težko primerjati s Slovenijo. Pa vendar, kakšni so občutki, ko se film na velikem platnu predvaja pred očmi Slovencev?
Super je videti, kako ljudje reagirajo, ko gledajo film, ki si ga naredil v drugem jeziku. Jaz se zelo toplo spominjam, ko je bila premiera filma Pisma svetemu Nikolaju. Takrat sem se resnično sprostil in sem ves film jokal, ker so ljudje tako dobro reagirali, tako da upam, da bom tukaj tudi imel katarzo, ko bom gledal film s slovensko publiko. Prisotna bo tako vsa moja družina kot tudi vsi prijatelji. Upam, da bodo zadovoljni.
Zdi se, da poljski jezik ni niti najmanj zmotil slovenskih gledalcev.
Ko je film dober, jezik ni pomemben. Film je univerzalen jezik. V končni fazi – če je film dober, ni važno, v katerem jeziku je narejen. V bistvu je smešno, da je v Sloveniji lahko poljski film tako uspešen v komercialnih kinodvoranah.
Kaj pa t. i. slovenska filmska elita? Ali ob prihodu vašega novega filma z njihove strani pričakujete zanimanje in podporo ali morda nevoščljivost in ignoranco?
V Sloveniji jaz rad kakšno krepko rečem čez nekatere ljudi. In zato oni potem neradi vidijo, da se jaz vrnem. Vedo, da bom začel naštevati imena, kdo vse je kriv, da sem odšel. V Sloveniji se nikoli nič ne spremeni, v bistvu nikoli nihče iz tega filmskega “establishmenta” ne pokliče, ne pride. Nekaj režiserjev, mojih prijateljev, bo prišlo. Ne vem, pač Slovenija. Težko se kaj spremeni tukaj.
No, ampak vam je – konec koncev – uspelo. V zadnjem času ste se veliko zadrževali v Združenih državah. Kakšni so vaši načrti čez lužo? Boste zapustili Poljsko?
Svet je moj dom, bi lahko rekel. V bistvu bom tam, kjer mi bodo dali možnost ustvarjanja filmov, ki jih želim delati. Tako da – če bo to Kitajska, Indija, Nemčija, Francija, bom šel pač tja. Odprt sem za to, da bi spoznal kakšno drugo državo, drug jezik. Ampak seveda, moje sanje so, da bi delal film v Ameriki v angleškem jeziku, saj bi tako lahko še več ljudi po vsem svetu nasmejal in spravil v jok, ali pa se jih na takšen ali drugačen način dotaknil. Upam, da mi uspe enkrat narediti film v angleščini. Tam imam super agente, super menedžerje, ponujajo mi veliko scenarijev, ampak se morajo vse “zvezde poklopiti”. Torej, da bodo pravi projekt, pravi ljudje in prava količina denarja, da se naredi eno super stvar.
Potem za zdaj puščate stvari odprte …
Da. Poljska je super, daje mi možnost narediti prav vse, kar hočem. Ampak, kot sem povedal. Super bi bilo v kakšni drugi državi, ker imaš potem stalno občutek, da delaš svoj prvi film. In potem se ne prevzameš češ: “Jaz sem najboljši na svetu”. Na Poljskem so me že okronali kot kralja poljske romantične komedije, zato bi se lahko zelo hitro spozabil in bil nepazljiv ter bi naredil kakšen slabši film. Zato je vedno dobro, da vsake toliko časa zamenjaš državo.
Že pred časom ste za slovenske medije pojasnili, da na Poljskem filmski ustvarjalec dejansko nosi odgovornost za uspeh, torej, da je potrebno z vloženim denarjem ustvariti dobiček. Menite, da bo Planet samskih dosegel finančni uspeh vaše prejšnje uspešnice – torej filma Pisma sv. Nikolaju?
Film je že dosegel svoj finančni uspeh. Stal je dva milijona dolarjev, plus milijon dolarjev za marketing. Film si je ogledalo dva milijona ljudi, ogledalo si ga bo še več. Od kina je prišlo približno 11, 12 milijonov dolarjev. Pol vzame kino. Torej sta moja producenta že zaslužila dva milijona dolarjev. Onadva sta vložila svoj denar, našla investitorje, tako da imata “velika jajca”. Zato mi je všeč, da sta zaslužila ta denar nazaj, bo pa seveda film služil še v Sloveniji in drugje. DVD-ji se bodo prodajali, predvajal se bo na televiziji, tukaj se bo služilo še deset let. Največ se bo zaslužilo, ko bodo scenarij prodali Američanom za ameriško verzijo.
Jaz sem prepričan, da bi tudi slovenski film zaslužil ogromno denarja, če bi bil dober. Umetnost nima meja, film je univerzalen, zato bi tudi slovenski film, če bi bil dobro narejen, v tujini dobro prodali. In bi ga lahko Američani kupili. Zato se ne strinjam, da se v Sloveniji ne da povrniti denarja. Seveda se ga ne da povrniti iz kino vstopnic, ampak Slovenci moramo preprosto reči, da nismo Slovenci, ampak smo Evropejci. Seveda najprej Slovenci, takoj potem pa Evropejci. Evropa je velika, tu se da zelo veliko stvari prodati, zato ne moremo biti tako zaprti in misliti, da obstajamo samo mi, ampak se moramo zavedati, da smo v Evropi. In na svetu.
No, ampak v Sloveniji – po drugi strani – nekdo, ki je pri svojem filmu ustvaril več sto tisoč evrov izgube, za nagrado postane direktor Slovenskega filmskega centra. Govorim o Jožku Rutarju …
Z Jožkom Rutarjem še nisem imel možnosti sodelovati. Tako da ne morem ničesar slabega povedati. Mogoče škoda, da ni prišel na premiero v Berlin, ko smo pokazali film (čeprav je bil tam). Tudi tukaj v Sloveniji ni pokazal interesa, da bi ga prišel pogledat. Mogoče je malo ignorance z njegove strani, ampak z njim še nisem imel takšnega kontakta, kot sem imel recimo z Majdo Širca, Stojanom Pelkom, Igorjem Kaduncem, Denisom Miklavčičem in podobnimi. Za Jožkota ne bi bilo fer, da bi rekel kaj slabega.
Kaj pa, če pogledava samo ta fenomen …
Nekdo mogoče ne zna delati filmov, ampak zna izbirati dobre projekte. Tako da bi bilo bolj treba pozabiti, da je nekoč delal filme, in pogledati, katere filme je kot direktor SFC podprl, ali so ti filmi uspešni, z velikimi nagradami v tujini in z veliko prihodka iz slovenskih kinov. Potem je njegovo imenovanje upravičeno. Premalo sem v Sloveniji, da bi to vedel. Poleg tega je Slovenija v takem “shitu”, da ni denarja več za ničesar. Včasih so dali za filme 1,5 milijona ali milijon evrov, zdaj dajo pa 600 tisoč evrov. Zato ker so prej “zafurali” prejšnji direktorji, ima zdaj on še manj denarja. Tako da v bistvu je to, kar so ljudje prej delali, večji problem. In to, kar delajo z ekonomijo, gospodarstvom, je razlog, da na koncu ni več denarja za ničesar.
Prej ste omenili tudi Majdo Širca. V preteklosti ste bili do nje precej kritični. V kakšnih odnosih sta sedaj?
Nikoli nisva imela odnosov, jaz sem samo enkrat prišel do nje in rekel : “Ej, Majda, dajmo mi kaj skupaj narediti. Bi bilo fajn, da bi kaj skupaj naredili.” In je ona rekla: “Ne, Mitja, ti se boš že znašel. Mi moramo pomagati tem, ki se ne znajdejo, katerih scenariji so zaprti v predalih.” To je taka zelo socialistična logika, da pomagaš tistemu, ki ni sposoben, ki ni talentiran, nima možnosti, zato, da bomo vsi enaki in da bomo vsi enako denarja dobili. Seveda meni to ni bilo všeč, ampak – konec koncev – je imela prav. Zaradi nje sem jaz šel, se znašel, in, hvala bogu, da me je na takšen način zavrnila. Hvala bogu za mene osebno, škoda za Slovenijo. Vseeno mislim, da mora minister za kulturo delati za Slovenijo. In mislim, da bi bilo v dobro Slovenije, da bi jaz bil tukaj. In tukaj delal filme. Ampak tako pač je.
Zdi se, da so filmi, financirani iz slovenskega filmskega sklada, zgolj sami sebi namen. V čem je glavni problem?
V Sloveniji je več problemov. Eden je, da so vsi slovenski (filmski) delavci odvisni od Slovenskega filmskega centra. Torej, da lahko preživi slovenska filmska elita, se morajo delati slovenski filmi. Ni važno, ali je dober ali slab. Morajo se delati. Zato sem jaz predlagal Žigi Turku, da bi uvedli davčne olajšave za tuje delavce – producente, da bi prišli snemat k nam veliko filmov. Tako kot zdaj snemajo na Hrvaškem serijo Game of Thrones (Igra Prestolov). In če bi oni prišli, potem bi imeli slovenski filmski delavci delo. Potem ne bi bilo potrebno na silo snemati nekih slovenskih filmov.
Potem bi izbral močnega direktorja filmskega sklada, direktorja SFC, ki bi imel dober okus in bi bil osebno odgovoren. On bi izbiral filme s svojo komisijo, ki bi jo sam izbral in bi bil potem on kriv, če bi zanič izbral. On bi bil tudi nagrajen, če bi bil film dober. Če bi pa “zafural” veliko filmov, bi bil pa že minister odgovoren, ki je takšnega cepca nastavil. Če bi imel pa super filme, bi bilo pa v redu. In potem bi ta oseba – to, kar je najvažneje – morala izbrati najboljše scenarije, ne pa izbrati projekta zato, ker je producent nekdo, ki ga pozna in bi skupaj to naredili. Potrebno je izbrati dober scenarij. Mora biti tako močna avtoriteta, da reče “Vem, da se poznava, ampak ne bom ti dal tega denarja, ker je ta (drug) scenarij veliko boljši, zato mora denar dobiti ta.”
Da, prevzemanje odgovornosti je v Sloveniji kar velik problem. Kako je pa na Poljskem urejeno državno financiranje filmov?
Na Poljskem zelo veliko vlogo igra “šefica” filmskega centra, ki je lahko tudi osebno rekla: “Ne, ne, ne. Komisija je izbrala, ampak jaz dam vseeno denar temu.” Vsi smo vedeli, da je bila ona kriva, če je film bil zanič. Ampak navsezadnje je Poljska prejšnje leto dobila Oskarja in veliko nagrad. Filmi so v poljskem kinu zmeraj bolj uspešni – tudi naši. Ti filmi, ki jih jaz ustvarjam, so vsi financirani iz zasebnih sredstev. To je najbolje, jaz v življenju nisem – niti na Poljskem niti v Sloveniji – dobil nobenega denarja od države. Se pravi, ne porabljam davkoplačevalskega denarja, v bistvu pa sta moja oba filma zaposlila 100 ljudi, oba filma sta naredila to, da so zaslužile kinodvorane ter filmski delavci. Moja oba filma pomagata poljski ekonomiji, pa tudi slovenski. Tako da škoda, da slovenski kulturni “establishment” ne razume, da film lahko pomaga ekonomiji, slovenski državi, promociji slovenske države in da ne naredimo boljših filmov.
Koliko denarja Poljska nameni za ustvarjanje filmov v primerjavi s Slovenijo?
Ne vem, oni naredijo 80 filmov na leto. Se pravi, če dajo vsakemu milijon, je to nekje 80 milijonov. Zdaj ne vem točnih številk, ampak 80 milijonov zagotovo dajo. Ampak je potem še veliko zasebnih investitorjev in televizijskih hiš, ki delajo filme. Na Poljskem tako delajo. Se pa na leto naredi okoli 80 filmov in 100 serij, to je ogromna produkcija.
Torej se politika praviloma ne vmešava v kulturo in navsezadnje tudi gospodarstvo ne?
Ne, definitivno ne. Lahko delaš, kar hočeš. Zdaj se je sicer zamenjala politična opcija, spet ne vemo, ali bo šlo to na boljše ali slabše. Nekatere stvari, ki so si jih izmislili, so katastrofalne. Mogoče bodo pa naredili tudi kaj dobrega. Zaenkrat je bilo super vse.
Boste še kdaj poskušali ustvarjati filme v Sloveniji?
Nikoli ne reci nikoli. Ampak zdaj bi morala lepo priti minister za kulturo pa šef (filmskega) centra do mene in reči: “Mitja ,poglej, tukaj imaš 5 milijonov, daj, naredi film.” Potem bi jim naredil to uslugo.
Pred dnevi ste za Finance dejali, da bi bil Janez Janša idealen lik za film. Je bila to le hudomušna ideja ali resno razmišljate o tem, da bi o njem posneli film?
V filmih so vedno zanimivi takšni liki, ki so konfliktni. Ali so to notranji konflikti ali pa zunanji. Ni važno, ali imaš rad Janšo ali ne. On je najbolj konfliktna oseba v Sloveniji. Okoli njega se najbolj krešejo iskre. Se pravi, polovica ljudi ga ima zelo rada, polovica ga ne prenese. Dvakrat je bil celo v zaporu. To je popoln lik za film. Seveda – če bi se tak film delal – je važno, da se ne postaviš niti na njegovo niti na njihovo stran, ampak se postaviš nekje na sredino. Moraš najti, kje je ta resnica. In ne “pametovati”. Na koncu bi lahko vsi Slovenci gledali ta film in rekli, da jim je všeč. Seveda bi si jaz vzel umetniško svobodo in naredil večji triler, kot je. Mogoče.
Potem bi se kot režiser postavil iv vlogo iskanja resnice?
Ne, ne. Jaz se nikoli ne postavljam v takšno vlogo. Jaz hočem narediti dober film, ki bo ljudi navdušil. Lahko bi s tem naredil krivico tem, ki so za Janeza, ali pa komu drugemu. Jaz hočem samo narediti dober film. Tako bi se lahko zgodilo, da bi Janša potem bil še večji “bad guy” v tem filmu samo zato, da bi bil dober film, lahko bi bil pa bolj “good guy” na koncu. Ne vem, moral bi razmisliti, kakšen film bi to bil. Itak se s tem ne bom ukvarjal, ker je to slovenska politika. Ne moreš napisati takšnega scenarija, kot ga slovenski politiki pišejo sami.
Zakaj ravno on in ne denimo Miro Cerar?
Miro Cerar, kaj pa vem. Malo dolgočasen lik. Ne vidiš ga, ne obstaja. Tako da bi bilo potrebno kakšnega drugega dati na drugo stran. Recimo, ko je bil Janković, je bilo zelo zabavno. Janša in Janković. To sta dve močni osebnosti. Če bi jaz delal film, bi delal takšne močne osebnosti. Miro Cerar bi lahko bil bolj tak – Joker. Govorim seveda o filmih, to niso osebna prepričanja. Jaz tudi ne bi naredil filma o Petru Prevcu, ker je to dolgočasen človek, ki je povsod zmagal. Tega nihče noče gledati. Vsi filmi govorijo o tem, kako je nekdo propadel, kako je nekdo nekaj slabega naredil, na koncu pa je nekaj dobrega. Ljudje se morajo spremeniti. Če pa si ti od začetka do konca uspešen, je pa to brez eze. Tako se ne dela. Kot pravim – konfliktne osebe so vedno “fajn”. Za film. V resničnem življenju pa odvisno.
Sicer vseskozi poudarjate, da za vas žanri ne obstajajo. Pa vseeno – kako si zamišljate film o Janši? Bi bil to dokumentarni film, kriminalka ali morda komedija?
Ne maram dokumentarnih filmov. Ne vem, odvisno, kam bi zgodba peljala. Zagotovo bi bil napet film. Tako, kot je napeto vedno, ko se o njem govori, ko se o njem piše in ko je on v politiki.
Pa sicer kaj spremljate dnevno-aktualno dogajanje v Sloveniji?
Nekje 20 odstotkov, recimo.
Kaj vas je v zadnjem času najbolj presenetilo?
V Sloveniji te nič ne more presenetiti, ker je vse stalno isto. V bistvu gledam, kako počasi prehajamo na točko 0, ko se bo zgodil bankrot. Potem pa se bodo mogoče ljudje zavedali, da je potrebna velika sprememba. Da je potrebno gospodarstvo oživeti, da je potrebno davke nižati. Zato, da bodo vsi radi tukaj delali in radi tukaj plačevali davke. Take stvari.
Pa menite, da bo Slovenija kmalu prišla do te točke?
Ne vem, pojma nimam. Vseeno mi je. Važno, da jaz lahko delam to, kar “mi sede v lajfu”.
Kakšni so vaši načrti za naprej, ko se evforija Planeta samskih malce umiri?
Ne, ne, dobro bi bilo, da se to ne poleže. Da ljudje hodijo v kino, da so čim bolj navdušeni nad tem filmom. Tako da nič kaj preveč, najprej se moram odpočiti.
Nina Knapič