Ali so univerzalne pravice posameznika v univerzalnem prostoru mogoče?
Univerzalne pravice posameznika so tema, ki mi vedno bolj zaposluje misli. Te niso več omejene le na okolje, v katerem živim, ampak jih gledam širše – globalno. Je mogoče nesporno univerzalno človekovo pravico vsakega posameznika in skupin uveljaviti kjerkoli in kadarkoli, ne da bi ob tem posegali v pravice drugih?
Človekove pravice po mednarodnem pravu
Po mednarodnem pravu so človekove pravice pridobljene z rojstvom in pripadajo vsem, ne glede na raso, spol, nacionalno ali etnično pripadnost, jezik, vero ali katero koli drugo osebno okoliščino.
To so zapisali veliko pametnejši od mene in temu seveda ni mogoče oporekati. Težava nastane v praksi, kjer lahko v globalnem svetu vsakodnevno spremljamo dogajanja in okoliščine, ki tega ne omogočajo. Ob pogledu na to se zdi brezkompromisno krajevno in časovno usklajeno uveljavljanje univerzalnih pravic posameznika nedosegljiv paradoksalen ideal.
Poseganje v pravice, da bi zagotovili pravice
V današnjem svetu a priori nasprotovanj vsemu poprek in počez s prepovedjo ukrepanja, da ne bi posegli v t.i. pravice tvegamo življenja, zdravje, mir, in na koncu tudi svobodo, svoboščine in pravice, ki smo jih pridobili z rojstvom. Na ta način se potrjuje trditev, da kdor se za pridobitev nečesa ni pripravljen odpovedati delčku nečesa drugega, bo na koncu izgubil tisto nekaj in vse ostalo. Ko nisi pripravljen investirati, ne moreš pričakovati dodane vrednosti, če se nisi pripravljen ničemur odpovedati, ničesar ne boš pridobil, če ne daš, pač ne dobiš … dobrine in pravice pač ne rastejo na drevesih, zanje si je treba ves čas prizadevati, se za njih boriti in velikokrat čemu odpovedati.
Na ta način in po tej poti lahko postavimo tezo, da je univerzalne pravice posameznika v univerzalnem prostoru na trenutni obči razvojni ravni človeštva nemogoče doseči. Če se bomo še naprej zatekali k prisili, bomo žal doživeli padec obče razvojne ravni. S prisilo si torej ne delamo ničesar drugega kot medvedjo uslugo. Multikulturne skupnosti sožitja so zlagano okolje, ki se prej ali slej sprevrže v napetosti nasprotovanj, želja po prevladi in na koncu razpad sistema z nasiljem, žrtvami in razdejanjem.
“Podjetništvo” brez dodane vrednosti na račun davkoplačevalcev
Nekateri bi imeli kot človekovo pravico socialno podporo, zastonj stanovanja z najsodobnejšo opremo, drugi bi se potikali po dobro plačanih državnih službah, kjer ne bi ničesar delali, tisti najbolj ambiciozni pa bi se šli podjetništvo brez dodane vrednosti tako, da ustanavljajo nevladne organizacije in nas prepričujejo, da je njihovo delo družbeno in obče koristno, zato jih moramo preko vlade in drugih državnih virov financirati davkoplačevalci. To je ta naša stvarnost, ki jo prinaša sodoben čas in sodobne pravice. Privilegiji, še zlasti izsiljeni, niso nikakršna človekova pravica, je pa človekova pravica, da jih zavrne in jim odreče pravico do financiranja iz skupne državne blagajne in v zaščito lastnih pravic. “Projekti” NVO in privilegirancev, ki končajo na policah ministrstev kot lovilci prahu, so navadna korupcija in nikakršna pravica. Oblast, ki s takimi sklene pogodbo o financiranju, je koruptivna, saj od teh parazitov pričakuje volilne glasove, tovrstni glasovalci pa prav tako pričakujejo ugodnosti za osebne koristi.
Prav ti so tudi tisti, ki zagovarjajo prihode migrantov, od katerih družba kot celota še generacije ne bo imela koristi, iz izkušenj lahko vidimo kvečjemu to, da so kasnejši rodovi teh pogosto (ne v vseh primerih) še bolj nastrojeni proti razmeram, ki so jih po svoji meri skozi stoletja in tisočletja gradili avtohtoni prebivalci. Vidimo, da se dogajajo nepravična razmerja že znotraj določenih skupnosti, ko pa v to okolje pripeljemo še iks število novih privilegirancev, postane nevzdržno, pa naj je to povzročeno s še tako dobrimi nameni. Pridejo, potem pa trpijo, ker je tam, kamor so prišli za njih nevzdržno in želijo to spremeniti. V kaj? V tisto, ki vlada tam od koder so prišli/pobegnili? To imamo pravico zavrniti, naša dvorišča so!
Nekaterih železnih navad priseljencev ni mogoče tolerirati
Vsak, ki pride v določeno kulturno okolje, bi se moral temu okolju prilagoditi. Posameznikom je res treba za to dati čas, so pa dejanja, ki jih nobena civilizacija ne bi smela trpeti. Prišlek je dolžan vložiti vse svoje sposobnosti v to, da se prilagodi razmeram, ki vladajo tam, kamor je prišel. Danes doživljamo scene, da se migranti, ki so se priselili v Evropo, tukaj po svojih starih navadah izvajajo nasilje nad avtohtonimi prebivalci. Dogajajo se ulični incidenti, kjer ovirajo promet, skačejo po avtomobilih, se kot opice obešajo na kamione, nadlegujejo mimoidoče, izvajajo groba in brutalna posilstva in so drugače nasilni do žensk in slabotnih, sodišča pa jih oproščajo s pojasnilom, da so iz drugega okolja in v času storitve niso razumeli nesprejemljivosti svojih dejanj. To vse priča o tem, da ni prav, da so prišli.
To, da prišlekov ni mogoče spreminjati, torej vse pogosteje ugotavljamo tako običajni ljudje kot institucije. Ampak spreminjati ni mogoče niti avtohtonega prebivalstva. Koliko časa bo moralo preteči, da bomo vsi skupaj spoznali tudi to dejstvo? Za zdaj se kaže razlika le v tem, da so pripadniki višje razvite civilizacije do neke mere bolj tolerantni. Ampak tudi toleranca ima svoje meje. Šibki v znak spoštovanja ene od svetovnih neumnosti ob različnih priložnostih sramotno in brez kančka časti klečijo. To naj bi počeli v podporo črni rasi, češ, da so črna življenja pomembna. So, seveda so, ampak nič bolj od drugih.
Znamo stopiti korak nazaj, da bi potem lahko nadaljevali pot?
Bog že ve
Malce cinično bi lahko rekli, da Bog že ve, kaj je prav, zato je posameznim kulturam dodelil prostor. Lahko imamo in prav je, da imamo enak odnos do vseh, da vsem priznavamo univerzalne pravice, problem je, ko ena pravica “povozi” drugo pravico, zato je v istem prostoru nekemu “padalcu” neprimerno priznati pravico uveljavljati njegove pravice, s katero moti mir in spokojnost življenja in vzdušja domačinov na nekem prostoru, ki je vladalo do prihoda novih množic.
Ugotavljam, da v poplavi različnosti univerzalnih človekovih pravic (nič več le tistih prirojenih) teh v istem prostoru enotno ni mogoče uveljaviti. Še več, ni videti, da bo to kadarkoli mogoče, pozablja se na posameznika.
Davorin Kopše