Pedro Opeka se je rodil leta 1948 v Buenos Airesu staršem slovenskega rodu. Družina je zapustila Slovenijo po tragičnih dogodkih ob koncu druge svetovne vojne. Kot misijonar že dolga leta deluje na Madagaskarju, kjer pomaga najrevnejšim že 32 let. Njegovo poslanstvo sta ljubezen in sočutje. Predsednik vlade Janez Janša je v imenu slovenske države Pedra Opeko in njegovo humanitarno organizacijo Akamasoa, ki deluje v predmestju Antananariva na Madagaskarju, predlagal za Nobelovo nagrado za mir. “To je velika podpora našemu humanitarnemu delu za dostojanstvo vsakega človeka. Obenem pomeni, da tisti najbolj ubogi niso pozabljeni, ter je priznanje delu med smetarji. Tega ne doživljam kot osebno priznanje, ampak je to zame priznanje solidarnemu sodelovanju,” pojasni Pedro Opeka.
Njegova oče in mati sta bila verna Slovenca, ki sta prišla tja po drugi svetovni vojni, in rojen je v Argentini. “Zaradi komunističnega povojnega nasilja smo postali begunci. Če ne bi komunistična revolucija zagrešila pobojev nedolžnih ljudi, bi moji starši ostali v Sloveniji.” V Argentino je odšlo veliko slovenskih družin; skupna izguba in trpljenje sta jih zelo povezala. Vera in ljubezen do slovenske kulture je Slovence v zamejstvu združila v eno samo družino. Slovenske cerkvene pesmi so odmevale v argentinskih cerkvah. Po vseh slovenskih družinah se je govorilo v slovenskem jeziku.
Slovenski narod ima močne verske korenine in bogato zgodovino ter kulturo
Ljubili so svojo zemljo in domovino, hkrati pa vzljubili tudi novi dom. Pedro Opeka še danes goji veselje do nogometa, nacionalnega argentinskega športa. V družini je bilo osem bratov in vedno je bilo živahno. “Med nami je bilo spoštovanje in prijateljstvo, znali smo si tudi odpuščati.” Izobraževati se je začel v Argentini ter s študijem nadaljeval v Sloveniji in Franciji. Argentina ga je naučila, da je življenje praznik in veselje združuje ter nas povezuje, saj smo vsi med seboj sestre in bratje. V Sloveniji je pridobil resnost do dela, naučil se je poštenosti, doslednosti in zanesljivosti. V Franciji je spoznal kritiko, vrednost poglobljenega razmišljanja. “Madagaskar pa me je naučil potrpežljivosti v težkih trenutkih in poglobil mojo vero v Božjo ljubezen.”
Na slovenska tla je prvič stopil leta 1968, ko se je vpisal na Teološko fakulteto v Ljubljani. Zelo rad se vrača v Slovenijo, na obisk k sorodnikom in prijateljem. Slovenija je po mnenju dolgoletnega dobrotnika iz Madagaskarja lepa dežela in “slovenski narod ima močne verske korenine in bogato zgodovino ter kulturo”.
Prihod Opeke na Madagaskar je pri njem vzbudil ponovno rojstvo
Odločitev za delo v misijonu je v njegovem srcu v obliki želje po pomoči zorela že od malega. Že kot otrok je bil ogorčen, ko je videl, kako se delajo krivice revnim družinam. “Ko sem prišel na Madagaskar, sem imel občutek, da sem zopet rojen, ker se je bilo treba vse učiti na novo. Nov jezik, nova kultura, nove navade, podnebje in okolje. Srečevanje in druženje z ljudmi me je zelo osrečevalo,” pove misijonar. Sprejel je skromno življenje, sodeloval kot zidar pri gradnji šol in drugih zgradb, delal kot delavec na riževih poljih. Ko so videli, da dela skupaj z njimi kot eden od njih, so ga sprejeli kot enakega. Združil jih je tudi šport, posebej nogomet. “Ko zabiješ gol, se veseli cela ekipa. Vsi smo skakali drug po drugem in z zaupanjem je rastel temelj za naše skupno življenje.”
V prvem misijonu je Pedro Opeka delal 15 let. Tako takrat kot danes v Akamasoa vstaja ob petih zjutraj, dan začne z molitvijo in potem odgovarja na pisma. Ob sedmih zjutraj se začne delovni dan. Takrat pridejo še ostali sodelavci in na sestanku iščejo rešitve glede organizacije izobraževanja, zdravstva, organizacije dela v kamnolomu, gradnje stanovanj, varnosti, težav s pitno vodo ipd. Njegov cilj je, da odgovarja na stiske ljudi. Pomemben cilj za Opeko in sodelavce je, da ljudje spoznajo,” da revščina ni usoda, ampak jo lahko z lastnim trudom in skupno medsebojno pomočjo premagamo. Vsak človek – otrok, ženska in moški – ima pravico do spoštovanja in do dostojanstva ter ima pravico to tudi zahtevati od oblastnikov.”
Opeka ceni Slovence, ker smo vedno pripravljeni priskočiti na pomoč
Spoznanje v odločilnih trenutkih, moč in pogum daje slovenskemu misijonarju molitev. “Povezuje me s Stvarnikom, ki je ljubezen. Daje mi moč in mir, duhovno ravnotežje, mi pomaga razumeti druge in odpuščati. Molitev je življenje v ljubezni, je usmiljenje do bratov in sester, je deliti kruh z lačnimi, živeti z drugimi v nevarnosti.” Molim zato, ker sam pripada dele Božjega ljudstva in k Bogu ne more sam, če ne ljubi in pomaga svojim bližnjim. “In vsi moji sodelavci, sosedje so moje sestre in moji bratje, vsi smo bratje in sestre. Brez molitve morda ne bi mogel vztrajati pri svojem delu, ker bi se počutil osamljenega. Tako pa mi ob strani stojijo moji sodelavci in skupaj se borimo proti revščini. Ogorčen sem, ko vidim pohlep in brezčutnost ljudi.”
Pedro Opeka poudarja, da smo Slovenci ljudje, ki radi priskočimo na pomoč. Skoraj vsako leto so bile organizirane akcije za pomoč misijonarjem. Za Pedra Opeko je upanje vsakdanji boj. “Veselje in upanje sta izkaznici, ki sta opeka za ljubezen in nov začetek. Če je v našem mestu toliko otrok, ki se igrajo in so polni veselja, je to zato, ker so dobili v mladih letih v združenju Akamasoa to priložnost. Podpira nas tudi sedanja oblast – posebej sedanji predsednik Andry Rajoelina.”
Pedra Opeka posluša do 10 tisoč ljudi, ko jim z besedo daje vsakodnevno upanje
Afriški otroci živijo z nasmehom na obrazu, ki ga je težko razložiti, ker živijo v pomanjkanju, praktično brez igrač. Ker živijo v skupnosti z vrednotami skupnosti – povezovanja, spoštovanja, pomoči drug drugemu – jih to navdaja z veseljem. Že majhen otrok gre iz rok v roke. Če bi bil razlog za veselje bogastvo, količina igrač, bi morali biti veseli otroci, ki to imajo. Vendar pogosto niso, ker so zaradi pohlepa staršev osamljeni, zanemarjeni, izkoriščani za interese staršev in njihovih bližnjih. Nihče ne more biti srečen sam in osamljen. Ljudje, ki živijo v velikih in razkošnih zgradbah, se ne poznajo, se v službah skrivajo za zaprtimi vrati pisarn. Smisel našega bivanja je v tem, da iščemo ravnotežje med individualnim in skupnim življenjem.
V zvezi s tem se misijonar zopet spomni svojih staršev: “Zidati hiše sem se naučil, ko sem bil star deset let. Očetu in mami sem hvaležen, da sta me učila in vzpodbujala k delu in spoštovanju do dela in do ljudi, mi v veliki družini dala znanje sobivanja.”
Tudi nedeljska maša je za Opeko praznik. Zbere se jih približno 10.000 ljudi in skupaj poslušajo Božjo besedo. Evharistija ni samo obred, ampak doživljanje Božje ljubezni za vsakega izmed nas. Evharistija ni samo stvar duhovnika, ampak je praznovanje Božjega ljudstva. Ne moremo slaviti Boga, če vidimo lačnega pred vrati. Vsi plešemo, vriskamo in ploskamo od veselja. Afriški otroci v nedeljo rečejo staršem, da gredo na praznovanje, v kraj molitve.
In kakšno je njegovo sporočilo? “V pridigi se dotaknem življenja v vasi, skupnega dela, športa, šole in tudi politike ter gospodarstva v svetu. In vedno povem konkreten primer. Večkrat prosim tudi ljudi, da sami spregovorijo, in pridiga je tako pogovor med nami. Želim, da je pridiga iskreno vzdigovanje duha, ki prinese upanje in veselje.”
Bog je ljubezen
Marsikdo od nas si v težkih trenutkih življenja zastavlja vprašanje, ali je Bog res ljubezen. “Kje si, Bog? Zakaj dopuščaš, da toliko ljudi umira od lakote, bolezni, brez zdravil in brez vsega, na drugem koncu sveta pa ljudje, ki delajo zlo, živijo dolgo, v blagostanju in nekaznovani?” Pedro Opeka poudarja, da vera v Boga ni statična, ampak jo moramo živeti preko dobrih del. Vera se ohranja, ko odpuščajo in si pomagajo med seboj. Ljudje so svobodni, “Bog to dopušča in trpljenje sočloveka in nas samih je odraz naše svobodne volje – tudi naše laži, varanja, ubijanja, pohlepa, s katerimi onesrečujemo sebe in bližnje, kar vpliva tudi na naše zdravje in zdravje naših bližnjih. Bog je ljubezen, vera pa je dar.”
Izguba bližnjih in domačih je velik izziv našemu življenju. Na Madagaskarju je slovenski mirovnik doživel smrti tisočerih. Smrt pa po besedah dolgoletnega misijonarja ni konec življenja. Težko jo je sprejeti, če naše življenje vodi samovšečnost, egoizem, pohlep, zmagovanje. Kajti smrt je neizogibno dejstvo tudi za najbolj privilegirane. “Ko mislimo na smrt, življenje postane bolj jasno, smiselno je torej, da si pomagamo, saj ničesar razen ljubezni ne bo ostalo in nič ne bomo odnesli s sabo.”
Slovenci letos praznujemo 30 let samostojne države
“Najprej bi rad čestital vsem mojim rojakom v domovini in po svetu, ki so glasovali in se borili za samostojnost in neodvisnost Slovenije. Naša domovina ima kulturno in naravno bogastvo ter je zagotovo dežela dobrih ljudi. Ohranimo ljubezen do domovine, do zemlje naših prednikov in delajmo za skupno dobro. Molimo za voditelje, da bodo blizu ljudstvu, da bodo ljudstvo razumeli in ohranimo neodvisnost,” čestita ob prihajajočem visokem jubileju Opeka.
Slovenci morajo sodelovati, naša neodvisnost je odvisna od naše povezanosti. Ohranimo hrepenenje po socialnem napredku, da bo vsak Slovenec imel dostojno življenje. Povojni poboji in vsi zločini, ki so bili storjeni, so naša globoka rana. Vendar si moramo odpustiti, prej pa priznati naše napake in jih iskreno priznati. “Res imam rad Slovenijo, tu so moje korenine. Ko sem na obisku v Sloveniji, začutim globino in sporočilnost slovenske pesmi in vedno mi v srcu prepeva, ko pridem sem.”
Pedro Opeka se s Slovenci srečuje tudi na Madagaskarju. Ko se srečajo, četudi za nekaj ur, vedno začuti njihovo podporo. Slovenci imajo veliko srce in so radodarni. “Vsakdo, ki me obišče, tudi nekaj daruje.”
Družina evropskih narodov
Slovenija letos predseduje Svetu EU. Zagotovo bo slovensko predsedovanje uspešno, po misijonarjevih besedah pa je to tudi priložnost za globlje sporočilo. Evropska unija je za Opeko zelo dobra zamisel in daje veliko možnosti za napredek. Evropski narodi imajo veliko znanja in izkušenj ter preizkušenj. Preživeli so vojne, genocide, lakoto, epidemije, potrese in vedno premagali vse ovire. “Zato danes lahko pričujemo svetu, da je mogoče živeti enakopravno, v svobodi in spoštovanju manjšin.”
Vendar pa Pedro Opeka tudi v tem trenutku ne pozablja na Afriko. “Naj bo to priložnost tudi za razmislek vseh evropskih narodov o Afriki. Slovenija lahko predlaga večjo in hitrejšo pomoč, da bi Afričani imeli delo doma in ne bi iskali možnosti v Evropi ali drugje v tujini. Tudi oni imajo radi svoj dom. Gorje, ki ga prestajajo naši bratje in sestre v Afriki, je krivica, ki vpije v nebo. Evropska unija se mora zavzeti za pomoč in za razvoj revnih ljudi. Naj ne bodo politični cilji usmerjeni samo v elite. Evropski narodi, pokažimo Afriki in celemu svetu, da imamo veliko srce.”